je ura vseh ljubimcev, ura avantur,
saj ura brez kazalcev časa ne prizna,
je najbolj čudna ura kar jih svet pozna...
je pel že Nino Robič. Ravnokar se ubadamo z nastavitvijo časa na analognih urah (digitalne imajo na srečo že vneseno pomikanje ure naprej in nazaj). Že Zvezdica Zaspanka je imela težave s časom, ko je zamujala na šiht.
Marsikdo ima težave z obračanjem kazalcev naprej in nazaj. Upokojenci morajo obiskovati urarje, da jim nastavijo pravilen čas. Pokvari se mehanizem, ko preveč nasilno izvlečemo tisti gumbek za nastavitev. Tudi nekateri vozniki obiščejo serviserja, ker ne obvladajo nastavitve v avtomobilu. Sprašujemo se, a bo zdej svetleje zjutraj al popoldan, po kateri uri naj grem spat, a bomo spali eno uro več ali manj.
Pa se vprašam, kaj sploh je čas. Vem, da smo si ga izmislili ljudje kot linearni pojem za prikaz, da si eni dogodki sledijo drugemu. Trajanje različno občutimo. Ko smo pri zdravniku se vleče, kdaj bomo na vrsti, ko smo z ljubljeno osebo, čas prehitro mineva, učitelj joge je rekel, da čas v jogi hitro teče in nam je namesto 3 minut počitka, privoščil le nekaj sekund … Svoja občutja umeščamo v čas. Zame najpomembnejši čas je čas potovanj, čas zaljubljenosti, čas osebnostne rasti, čas so-delovanja, so-utripanja s so-potniki v tem času in prostoru. Kaj pa pravijo veliki možje in ženske o času?
Jung na primer govori o sočasnosti dogodkov” ki nosijo skupen pomen. Na primer, sanje o določeni simbolni podobi lahko sovpadajo z zunanjim dogodkom, ki potrjuje pomen teh sanj v posameznikovem življenju. Ključni vidik Jungovega razumevanja sinhronicitete je, da zahteva odprtost uma in globoko introspekcijo, saj posameznik šele z zavedanjem simbolike lahko prepozna smiselne povezave.”
Ali Nobelova nagrajenka za literaturo Annie Ernaux “Pišem, da ne pozabim. Pišem svoje ljubezenske zgodbe in živim svoje knjige. Rada bi rešila delce časa, v katerem ne bo nikoli več.«
V tem življenju imamo torej Ta čas in Ta prostor, v katerem puščamo svoje sledi, kot sem zapisala v svoji knjigi Svitanja: “Če ne zarišeš svojih stopinj, te ni. Je le brezoblična gmota, brez tvojih sledi.”
Čebelice, naše prijateljice
Ne morem si kaj, da ne bi omenila še novic z našega Dvora Sončnega kralja in krraljice. Kraljica res zna zapuščati sledi iz zgornjega zapisa. Poleg zaščite nutrij, šakalov in volkov ter medvedov se je spravila še v obrambo čebel. Sama nisem strokovnjakinja za čebele (čeprav imam eno še posebej rada), vendar pa je reakcija poznavalcev, torej čebeljarjev, burna.
“V svojem zapisu moralizira prehranjevanje s čebeljim medom. Ker ga konzumiramo ljudje, naj bi ga po njeno zmanjkalo za čebele. A to seveda ne drži, saj vsak čebelar s svojim znanjem ohranja kolonije svojih čebel po svojih najboljših zmožnostih. Od zdravja in počutja čebel je namreč odvisno,koliko medu bo pridelal, zato so tovrstne obtožbe znova plod propagande Gabrove proti novi tarči – čebelarjem in uživalcem medu, saj gre za živilo, ki ga pridelujejo živali.”
Jej, jej, “Čebelja kraljica”, zdi se da te Golobček ne zaposluje dovolj, da se vtikaš v vse pore družbenega življenja in nabiraš všečke svojega influencerstva. A nisi izjavila o 20-letni starostni razliki, da soprogu, "večkrat rečem, naj se ne sekira za stvari, ki niso pomembne, ker mora imeti lepe, čiste žile, da bo čim dlje ob meni."?? Pa da mu ne bi slučajno dajala medu za boljšo odpornost in čiste žile pri njegovih 58 letih. Pa da na medenih tednih v Afriki, kjer bosta gledala živali??, ne bi čebelam posrkala preveč medu!
