Človek na klik ali Imam Facebook, torej sem

Ena od največjih avantur medmrežja Marka Zuckerberga se je začela kot klik za odločitev med dvema ženskima facama iz kolidža "hot " "not hot". Potem je pa izbruhnilo. Facebook omogoča povezovanje najširših formalnih in neformalnih skupin in daje neslutene marketinške možnosti. So far so good! Imamo frende, kukamo v njihova življenja, smo na tekočem, kaj jejo, s kom se družijo, kam potujejo in kaj razmišljajo. No tega zadnjega je na žalost vse manj, ker se zadovoljujemo, da z dvignjenim palcem povšečkamo objavo dotičnega. Čim je treba prebrati kakšen daljši poglobljeni članek, se nam že ne da. Ja, dragi moji, POLENILI SMO SE! Kot v restavraciji s hitro prehrano želimo tudi v svojem lajfu hitre misli, da se ne gnjavi preveč in ne komplicira. Kdo bo gledal uro in pol dolg film, ki ozavešča o nenasilju nad živalmi in lobira za vegetarijanstvo? Ali pa dvourni film o elektromagnetnem sevanju? Zapakirajte vi meni glavna sporočila v recmo triminutne spotke, da bom dojel point. Pa zraven naj bodo po možnosti dobre bejbe in muska...

Pa kaj še! Globja življenjska sporočila in resnice pač niso "instant" ali "skrajšane verzije".

Čuječnost

Biti čuječ (mindful) pomeni biti zavestno pozoren na sedanji trenutek. Včasih rečemo: I do mind, v prevodu: ni mi vseeno, skrbi me, to mi je pomembno ...

Pomeni biti čuječ do drugih ljudi, do okolja, do bivanja na splošno. Kdor je čuječ opazuje z blago naklonjenostjo, je pri tem pozoren, a ne sodi.

Dr. Siegel je v knjigi Mindful Brain med drugim zapisal:

"Pri treningu čuječnosti se naučimo , da ne reagiramo takoj na vse, kar čutimo, znamo počakati, da se občutek izostri, šele nato mu pripišemo pomen;
• občutek opazujemo radovedno, kot da je nov, lotevamo se ga s svežim, odprtim zanimanjem;
• kar doživljamo, znamo natančno in preprosto opisati z besedami, opis je dobrohoten in brez ocenjevanja, zanima ga kar najbolj zvesto opisovanje stvarnosti
Zaradi vsega tega svojih doživetij ne povežemo takoj in avtomatično z vsem, kar že poznamo in kar je že vstopilo v naše življenje. Naučimo se gledati stvari, kot da so nove, ujamemo pomembne detajle, razlike. Ker smo sposobni opazovanja in strpnosti do samega sebe, bolje uravnavamo svoja čustva in smo v odnosih z drugimi pozornejši, občutljivejši, a tudi stabilnejši in mirnejši."

V slovarju slovenskega jezika je zapisano: "čuječ: ki ne spi/ pazljiv, skrben".

Zato dragi moji kralji Matjaži, zbudimo se in bodimo čim bolj čuječi!

V čipki je skrit napev

***

V čipki je skrit napev

Harmonika vdihne in izdihne

Oči prhutajo

***

Rečeš: Pojdiva

Nimava leteče kočije

Rečem: Jutri.

***

Kažipoti razdvajajo.

V kamnu je nešteto poti.

Pregorela kresnica.

***

Razprem predpasnik

Vanj padajo besede in ptice

Dlani krvavijo.

***

Si nebo in čmrlj in večer

Morje nenehno sanja

Mreža posrka žalostne misli.

***

Katedrala se zabada v boga

Lego kocke so raztresene naokrog

Bog se zabada v srce.

Papiga za poštnim okencem

Na pošti na Cigaletovi hočem oddati knjižice Svitanja na pošto. To počnem že dva meseca in obvladam: obložena kuverta, UPN, potrdilo o oddaji pošiljke. Poštni uslužbenki oddam pakete in rečem, da gre za odkup. Takoj začne klobasat, da moram na kuverto napisati še številko TRR računa, če se slučajno UPN zgubi. Najraje imam raso malih administrativnih uslužbenčkov, ki vzamejo oblast v svoje roke. Že malo jezno ji povem, da pakete oddajam že dva meseca po najrazličnejših poštnih izpostavah in da mi do  zdaj ni bilo treba pisati št. TRR računa na kuverto. Ona kvaka nazaj: »Takšna so pravila, takšna so pravila«. Vprašam, pa kako to, da so danes taka pravila pri vas, včeraj so bila pa v drugi butigi drugačna. Pa to je cel Kafka! Zdaj že malo rdeča v obraz prosim, da mi vrne pakete, da grem tja, kjer mi ni treba pisat št. TRR računa. Ko dajem pakete v torbo, še vedno slišim papigo izza okenca: takšna so pravila, pravila…

Po Trubarjevi cesti

Rada imam to ulico, ker si lahko na njej omisliš lasuljo (been there, done that), greš v klub slovensko-srbskega prijateljstva, se naješ falaflov, indijske ali libanonske hrane, kupiš erotične pripomočke, v knjigarni Sanje nabaviš sanjsko knjigo, si ogledaš udarne grafite na ograji pri Rogu in od daleč uzreš nabožne slike cerkve Sv. Petra. Torej nekaj za na glavo, za dušo, drobovje in genitalije.

Moja mama

Ko v bolnici leži na postelji, je čisto majhna. Imam smešen in ganljiv občutek, da je ona moj otrok in jaz njena mama. Ko sva bili danes pred avtomatom s čokoladicami je bila kot mala punčka, ki s prstom pokaže, katere bombone bo jedla. Res je, da starčki dobijo otroške poteze in plenice, ker se počasi vračajo nazaj v maternico stvarstva.