Prednovoletni drobir

Iška v objemu ivja. Ni lepšega kot zelene smreke, ovite v bele kristale. Ponoči pa čarobno nebo, posuto s trepetajočimi lučkami zvezd, nad katerimi bdi »boter mesec« v obliki islamskega srpa. 

Kar nekaj časa prebijem za štedilnikom, kot prava slovenska gospodinja. Proizvedem francosko solato, svoje prve božične piškote, ajdovo rolado, mesno štruco. Uau, sem kar ponosna nase.

Včeraj se začnejo neki mistični pojavi. Najprej z vodo. Zjutraj si hočem skuhati kavico in vode ni. Kako je to mogoče? Pa ne, da nam je Božiček ukradel vodo? Voda je ja simbol čistosti, z njo krstimo otroke, z njo papež umiva noge mučenikom?? Pa sem se prehitro vznemirila, ker čez nekaj minut voda že spet je. Jože pove, da je ekipa vodovodarjev na delu, ker so diagnosticirali, da nekje izteka ta dragocena tekočina. Drug mistični dogodek je pokanje pod mizo. Jan pravi, da je nekaj padlo pod mizo, ne da bi videl, kaj. Če ni to deditov duh. Malo po njegovi smrti, mi je tudi padla kuhovnica iz majolke čisto sama od sebe. Tudi mi te pozdravljamo, naš dobri mož.

Duhovna hrana v tem božičnem času. V zadnjem času se v medijih pojavlja kritika facebooka in drugih aplikacij. Bravo, narod se ozavešča. Všeč mi je bila primerjava Mance Košir: „Knjiga je kot kašmirski pulover, ki nas ovije z mehkobo in nežnostjo, da se vanj potopimo, internet pa je kot plastika, ki nas o marsičem informira, a nas ne zmore ogreti, objeti …

Ali pa Renata Salecl v sobotni prilogi: »Chamath Palihapitiya, eden od nekdanjih vodilnih pri Facebooku, se je pokesal za svojo vlogo pri razvoju tega internetnega velikana. Palihapitiya danes dojema facebook kot nekaj, kar radikalno spreminja družbene odnose, in to na 

slabše.“

Kaj pa literarna hrana? Zadnjič na jogi je bila nenavadna situacija, ko me je Romana vprašala, če znam srbsko? Kot prevajalka, sem takoj pomislila na kakšno prevajalsko pomoč. Odgovorim, da valjda. Potem mi da v roke v vrečko zavito knjigo in reče: »No potem pa preberi to knjigo. Se ne mudi« . Odprem vrečko in vidim knjigo z naslovom Život te čeka Nevene Rozga. Spreleti me »deja vu«, kot da to ime poznam. Začnem prebirat knjigo. Vse znane teme, kot da bi jo napisali mi, jogisti. Celo dve lokaciji s seznama želja glavne junakinje sta isti kot tudi v moji glavi, in sicer Rio de Janeiro in Capetown. Saj vemo, da naključij ni. V knjigi sem našla tudi zase načrt dela za prihodnje obdobje. Hvala ti, Romana, ne glede na to odposlanka katerega angela si bila v tistem trenutku.

No, dragi moji, jaz pa vam v tem prazničnem času želim, da bi si oblečete topel kašmirski pulover, da se s svojimi dragimi spravite po toplo dekco in vzamete v roke kakšno lepo knjigo. In vedite, da ste vedno na pravem mestu in vedno s pravimi ljudmi!

Gnili kapitalizem in naše izgorevanje. Koliko smo sami krivi?

Tale zapis že dolgo premlevam v glavi. Ko je bila v oddaji Od blizu omenjena kolumna Aljoše Bagole z naslovom Za koga gara szuzano kljuse (tukaj), pa je privrelo iz mene. Bravo Aljoša, to kolumno bi morali dati brati osnovnošolcem kot obvezno čtivo, kot manifest o pasteh izgorevanja za domovino, za lastnike in deležnike korporacij.

Lekcija št. 1

Migrena kot manifestacija razrahljanega živčevja

Kdor se je srečal s tole teto, ve o čem govorim. Mene je prvič obiskala v osnovni šoli kot spremljajoči pojav odraščanja. Poleg bolečine v glavi se je pojavila še mišična odrevenelost v nogah, rokah in jeziku. Pozneje so se epizode nadaljevale. Največkrat v službi, če je bilo zelo napeto, ob vročini, preveč popitega kofeta in v povezavi z menstrualnim ciklom. Sem si rekla: ok, vem kdo si migrena in se znam soočati s tabo. Pa to ni bilo dovolj. Pojavila se je še avra, to je ko se ti popolnoma zapre vidno polje in padeš v črno luknjo, v kateri si popolnoma sam in moraš počakat kakšnih 15 minut, da se ti luknja spet odpre. Na mizi pa kup papirjev in telefonskih klicev, ki jih je treba opraviti. Ali pa tolmačenje pred polno dvorano sodelavcev. Dovolj je že strah pred tem, da se ti počasi začnejo plaziti mravljinci po roki. Motijo te svetloba, zvoki in vonji. Želiš si v temo, tišino in samoto. Je podobno, kot da počasi umiraš, oziroma kot da se te polašča hudič. Brala sem, da traja migrenski napad tudi do tri dni. Po njem si »scuzan«, kot da ti je izsesalo vso  vitalno energijo. Rečeš si, da se od zdaj naprej ne boš več tako gnal, a kaj ko pride spet naslednji izziv …

Lekcija št. 2

Rak kot manifestacija razglašenega klavirja

Če te tetka migrena ni ničesar naučila, se ženeš še naprej. Zajedaš svojo tvarino. Delaš po 9, 10 ur vsak dan, včasih tudi ob vikendih. Čustveno si razvalina, ker si obseden s svojo zaskrbljenostjo, ali ti bo uspelo oddati prevod do roka, a boš dobil pozitivno oceno pregledovalca. Doma nimajo več nič od tebe, ker si nerazpoložen in vzkipljiv. Marsikdo bo rekel: saj si sam kriv, da to dopuščaš. Res je, a kaj ko nimaš 36 možnosti spremembe. Pri svojih 48 letih težko menjam službo. Na svoje se ne upam, ker je s.p.-jev  že malo morje. Iti pod svoj nivo ne morem, ker sem preveč ambiciozna. Pa ti najvišja inteligenca izstavi račun. Na izvidu mamografije je pisalo: »karcinom dojke. Gospa naj se zglasi v ambulanti zaradi takojšnjega zdravljenja.« Moje napačno igranje po tipkah se je torej manifestiralo v kepi ponorelih celic, ki so se naselile v meni. Potem so rezali, obsevali, dajali zaviralce estrogena. Kaj sem storila jaz? Goltala Herbalife, pila Bachove kapljice, se zdravila z zvokom in hatmaro, čistila miselne vzorce, se sproščala in meditirala. Da se znova uglasim. Mi je uspelo? Delno ja, a bitka nikoli ni dobljena …

Lekcija št. 3

Utiranje poslovne poti mladih

Opazujem mlade. Dobijo prvo službo za nedoločen čas in so presrečni. Tudi, če jim delodajalec nakazuje bedno plačo, od katere je četrtina v dnevnicah, da malo ogoljufa državo. Tudi če morajo delati po deset ur, pa še kakšno nedeljo vmes. Moraš biti priden in poslušen v teh časih, ko je toliko mladih na cesti.  V glavi odseva beseda prekariat. Če nisi priden in poslušen, bodo itak dobili kakšnega drugega bolj vodljivega. Mladi dajo na tehtnico svoj entuziazem, energijo, prosti čas, potem pa delodajalec prezre njihov prispevek, ker se mu v očeh že vžigajo novi evro bankovci in dobički.  Hja, kot prvo ne smeš vse staviti na priznanje delodajalca.  Menedžement ima toliko skrbi, da si ti kot posameznik zanj zamenljiva roba. Čakaj in se počasi razglej, kje je kakšna ugodnejša služba. Res je, da je treba povsod delati, a potrebno je POŠTENO plačilo za pošteno delo. Res je, da te nihče ne more tako priganjati, kot lahko priganjaš sam sebe. Zaradi visoko zastavljenih ciljev, zaradi ponosa nad svojimi rezultati. Naučiti se je treba razlikovati, kdaj delaš za mastnega delodajalca, ki se okoli šopiri z jaguarjam, in kdaj  se ženeš za samega sebe, ker imaš rad izzive, strast in hojo po robu svojih zmogljivosti, ker se samo tam rojevajo genialne stvari.

Počasi umira

“Die slowly

He who becomes the slave of habit,
who follows the same routes every day,
who never changes pace,
who does not risk and change the color of his clothes,
who does not speak and does not experience,
dies slowly.

He or she who shuns passion,
who prefers black on white,
dotting ones "it’s" rather than a bundle of emotions, the kind that make your eyes glimmer,
that turn a yawn into a smile,
that make the heart pound in the face of mistakes and feelings,
dies slowly.

He or she who does not turn things topsy-turvy,
who is unhappy at work,
who does not risk certainty for uncertainty,
to thus follow a dream,
those who do not forego sound advice at least once in their lives,
die slowly.

He who does not travel, who does not read,
who does not listen to music,
who does not find grace in himself,
she who does not find grace in herself,
dies slowly.

He who slowly destroys his own self-esteem,
who does not allow himself to be helped,
who spends days on end complaining about his own bad luck, about the rain that never stops,
dies slowly.

He or she who abandon a project before starting it, who fail to ask questions on subjects he doesn't know, he or she who don't reply when they are asked something they do know,
die slowly.

Let's try and avoid death in small doses,

reminding oneself that being alive requires an effort

far greater than the simple fact of breathing.
Only a burning patience will lead
to the attainment of a splendid happiness.”

Pablo Neruda

Heroji furajo v pižamah

Zadnjič slišim po radiu  tale dober naslov in obiščem  navedeno povezavo :tukaj  Gre za hvalevredno skupno pobudo zavoda Vozim in zavarovalnice Generali, ki aktivno osvešča širšo slovensko javnost o nevarnosti vožnje pod vplivom alkohola, ki je največja ravno med mladimi vozniki.

Tine Lugarič, kreativni direktor agencije Luna\TBWA, ki je zasnovala komunikacijsko podporo projekta  takole predstavi akcijo: »Ključni cilj in rezultat iniciative je več mladih, ki si priskrbijo varen prevoz z zabave domov in več staršev (oz. polnoletnih družinskih članov), ki vstanejo sredi noči in se odpravijo po svoje otroke oz. bližnje na zabavo. Od tod tudi ime akcije "Heroji furajo v pižamah", saj heroj ni tisti, ki sede za volan pijan, ampak vsak, ki se sredi noči trezen odpravi po bližnjega na zabavo, da bi ta varno prispel domov.«

Jaz sama sem bila bolj malokrat taka herojka, ker hčerka ni pogosto zahajala na zabave. Če se dobro spomnim, sem jo šla iskat pred diskač samo dvakrat ali trikrat. Res pa je, da se spomnim, da smo  navadno na lokaciji čakale bolj mame, ne vem točno zakaj. Morda zato, ker naši možje spijo brez pižame ali zato, ker smo bolj nespečne. Ni hujšega kot čakanje v postelji in prisluškovanje, kdaj se bo naš najstnik primajal domov in bomo zaslišale škrtanje ključa v ključavnici. Mislim, da gre tukaj za zaupanje med otrokom in staršem. Kar pomeni, da otrok pride ven iz diskača ob dogovorjeni uri, da ga ni strah pokazati se, tudi če je malo opit ali zakajen. Starš pa mora tudi biti tam ob dogovorjeni uri, morda tudi počakati kakšnih 15 minut do pol ure in ne začeti takoj težiti češ,« Ne bom te več prihajal iskat, najdi si kakšnega drugega norca itd.«

Nikoli nam ne sme biti težko opravljati takšne prevoze tudi sredi noči, ko je treba iti po koga, ki je na primer prispel z letališča. Ali pa po svojega starša s parkinsonovo boleznijo, ki se je od doma izmuznil sredi noči. To se mi je zgodilo, ko me je neke noči  poklical neznan ženski glas in zatrjeval, da je v lokalu Boxer pred železniško postajo z mojim očetom, ki želi potovati v Celje, kjer dela na gradbenem projektu. WHAT? Najprej sem bila kar malo neprijazna, ker sem mislila, da se nekdo šali. Potem mi je povedala toliko podatkov o njem, da sem ji verjela. Na hitro sem smuknila iz pižame in se odpeljala pred Boxerja. Tam je bil, ves obnemogel, ker se je odpravil peš iz Rožne doline. Ta neznani glas je bila študentka, ki ga je prijazno vzela v avto in potem nekako z izpraševanjem odkrila našo telefonsko, ker se svoje domače številke ni spomnil.

Nauk:Ko pokliče telefon, nikoli ne zavrnimo vožnje in pripeljimo »svoj dragoceni tovor« varno domov!