Sound of Silence

Maja predstavitve začenja s temi besedami:

»Zvok je vse, slišno in neslišno.«

Duhovne tradicije sveta pravijo, da je bila najprej beseda, to je zvok, to je misel. Ustvarjalec je neslišni (notranji) zvok brezmejne zavesti, ki s čustvi ali z mislimi oblikuje elektromagnetni tok v telesih človeka oziroma sproži biokemijo ali nevrofiziološke molekularne spremembe v telesu. Tako zvok spreminja pojavni (fizični) svet.

Zato danes zvočna spremljava dua Silence. 

Death is New York 

V interjvuju sta izjavila:

»Vajin najnovejši album ima naslov Musical Accompaniment for the End of the World, glasbena spremljava za konec sveta. Začne se z bučanjem valov, ki butajo ob obalo, ob zapuščeno obalo, takšno, kot smo jo dobili, preden smo prišli.

Primož Hladnik: Album smo tako poimenovali med nastajanjem, nekje na polovici. Bila sva tu, na vrtu, prihajalo je nenavadno lepo sonce, Benko je s seboj prinesel čudovito ilustracijo, saj je ilustrator. Glasbo velikokrat povezuje s podobami. Narisal je klavir na vrhu pečine, na klavirju pepelnik s prižgano cigaro, nad njim nevihtni oblaki. Takrat sem pomislil, da je glasba, ki sva jo tedaj delala, tako intimna in minimalistična, da bi si jo človek želel ob zadnjem valu, preden ga odplakne ...«

Drugi komad ima pomenljiv naslov Sound of Silence. Se tišina sliši, ima svoj zvok? To bo najbrž tista notranja vibracija, odsotnost zunanjega zvoka ali hrupa … Gre za priredbo legendarnega komada Simona in Garfankla, ki iz ust nežnega grobijana iz benda Disturbed zveni kar nekako obupano, dokler ne kulminira v hrapavi crescendo ob spremljavi godal?!

Disturbed Sound of silence 

I will say it only once

Včeraj sem slišala, da je umrl René iz serije Halo, halo, ki nas je do solz nasmejala.

Potem sem se pa spomnila na francoskega velikana, Jacquesa Préverta, katerega pesem podarjam vsem svojim frankofonskim prijateljem:

Oh, je voudrais tant que tu te souviennes,
Des jours heureux quand nous étions amis,
Dans ce temps là, la vie était plus belle,
Et le soleil plus brûlant qu'aujourd'hui.

Les feuilles mortes se ramassent à la pelle,
Tu vois je n'ai pas oublié.
Les feuilles mortes se ramassent à la pelle,
Les souvenirs et les regrets aussi,

Et le vent du nord les emporte,
Dans la nuit froide de l'oubli.
Tu vois, je n'ai pas oublié,
La chanson que tu me chantais.

C'est une chanson, qui nous ressemble,
Toi qui m'aimais, moi qui t'aimais.
Nous vivions, tous les deux ensemble,
Toi qui m'aimais, moi qui t'aimais.

Et la vie sépare ceux qui s'aiment,
Tout doucement, sans faire de bruit.
Et la mer efface sur le sable,
Les pas des amants désunis.

Nous vivions, tous les deux ensemble,
Toi qui m'aimais, moi qui t'aimais.
Et la vie sépare ceux qui s'aiment,
Tout doucement, sans faire de bruit.

Et la mer efface sur le sable
Les pas des amants désunis...

Kaj boš pa zdaj naredila?

Tale zapis mi pa zelo diši po »sestrskem« pristopu, o katerem sem pisala v enem svojih prejšnjih objav, tj. poslušanje, sočustvovanje, nerazsojanje, nesoljenje pameti. Zato tole vabilo na delavnico tapkanja Berte Rebol v Medgeneracijski center Nova Gorica objavljam v celoti:

Tapkanje je del mojega življenja že sedem let. Ko pogledam nazaj, vidim predvsem to, kako sedaj lahko v življenje spravim nekaj, kar je pred tem obstajalo v mojem svetu vrednot le kot ideja, le na načelni ravni. 

   Zadnje dni razmišljam, kako se je spremenil moj način pogovora s prijateljicami. Vedno bolj postajam poslušalka, ki poskuša razumeti in sočustvuje in vedno manj se vpletam s svojimi stališči in pogledi na situacijo, v kateri je nekdo drug. Poslušam, sprašujem in tapkam. Prijateljice že med pripovedovanjem pridejo do novih spoznaj, do drugačnega pogleda na dogodke in ljudi. Enako se dogaja tudi meni, ko so poslušalke one. Namesto nasveta je med nami najbolj pogosto vprašanje:

- "Kaj boš pa sedaj naredila?" 

   V procesu učenja tapkanja z nekom drugim udeleženci seminarjev naredijo vajo v trojicah: eden je klient, drugi izvajalec tapkanja in tretji je opazovalec. Vsi se preizkusijo v vseh treh vlogah. Vedno znova se izkaže, kako izjemno težko je biti v vlogi opazovalca. Opazovalec se ne sme vpletati, ne sme komentirati. Gleda in je tiho. Najlažja naloga je hkrati najtežja. 

   Skozi to izkušnjo ozavestimo, kako močno smo naravnani na to, da govorimo in veliko manj na to, da poslušamo. Pomembna kvaliteta izvajalca tapkanja pa je ravno poslušanje. Poslušanje z vsemi čuti in polna prisotnost.

   Lani sem po eni od delavnic vlogo izvajalke definirala s tem besedami:   

Moja vloga je ta, da sem z vami na tisti stopnici potovanja do višjega nadstropja, na kateri ste se zataknili. Tam sem skupaj z vami toliko časa, da sprejmete svoje občutke, dogodke in vse vpletene, se umirite in pomirite. Vsi ste naredili največ, kar ste vedeli in zmogli glede na znanje in zavedanje, ki ste ga imeli takrat. Da to lahko naredite, vam moram zagotoviti varen prostor. Varen prostor je občutek, da ste v redu, da ste sprejeti. Ko se razkadi čustvena megla in sprejmete sebe in vse vpletene, se vam spremeni pogled ali zorni kot na ta in podobne dogodke. Sami opazite, da je pred vami nova stopnica in jaz vam zaželim srečno pot.

   Vloga izvajalca tapkanja ni dajanje nasvetov, čeprav včasih tudi izleti kakšen. Nasveti so bolj v smislu, kaj in kako lahko tapkate, da boste bolj v stiku s sabo, bolj prisotni. Kakšne odločitve boste v življenju izbrali, pa veste vi.

   Na delavnicah Vzemite usodo v svoje roke pa bomo raziskovali, ali lahko izberemo čustva in kaj nas pri tem ovira. Ali boste prišli na delavnico ali ne, je tudi ena od izbir.

Babica se opravičuje in vas pozdravlja

Imeti babico je tako, kot bi imel vojsko./To je za vnuka največji privilegij – vedeti, da imaš nekoga, ki se vedno postavi na tvojo stran, ne glede na to, kaj se zgodi. Celo takrat, ko se motiš.

Pravzaprav še posebej takrat./

Babica je meč in ščit v enem, to je posebna vrsta ljubezni, ki je pametnjakoviči ne razumejo.

Oprosti, ker morem umreti.

Oprosti, ker sm umrla. Oprosti,

ker sm bla stara. Oprosti, ker sm te

zapustila in oprosti zarad prekletega

raka. Oprosti, ker sm bla včasih

bolj usrane kot neusrane. Rada te

mam bolj kot desettisoč pravljič-

nih večnosti. Polovički (bratcu, op.

p.)povej pravljice! In varuj grad!!

Varuj svoje prijatle, ker bojo oni

varvali tebe. Grad je zdej tvoj. Ne

poznam nobenga pogumnejšega in

pametnejšega in močnejšega, kot

si ti. Ti si najboljša od nas vseh.

Odrasti in bodi drgačna in ne pust

nobenmu, da ti govori, da ne smeš

bit drgačna, ker so vsi superjunaki

drgačni! In če se bo kdo delal norca

iz tebe, ga brcni u stikalo.

Iz knjige Fredrika Backmana