sreda, 31. maj 2017

Film Brangeline By the Sea ali slutnja konca



Obstajajo filmi, pri gledanju katerih te boli vse, tudi trpalnice in nohti. Pa ne, da sam kakšen nepotrpežljiv tip gledalca, ker se moram pohvaliti, da že vsaj 10 let zahajam na ljubljanski Liffe in da sem videla že vse, npr. 5-minutno strmenje v zaprta kmečka vrata v madžarskma filmu, Torinski konj,  pri katerem je višek trikrat predolge zgodbe, da glavni igralec-konj na koncu umre.

No, zdaj pa k filmu Breda Pitta in Angeline Jolie iz leta 2015 By the Sea, ki ga je ta tudi režirala. Gospa se je naveličala biti plenilka grobov ali gospa Smith in se zdaj podaja v psihološke vode, kot v filmu o vojni v Bosni V deželi krvi in medu. Film je bil precej kontraverzen, vendar o njem ne bom razpravljala, ker ga nisem videla.

V filmu By the Sea gre za meščanski par v 70-ih letih, ki pride svoj zavoženi zakon zdravit na francosko obalo. Oba sta jalova, on  je zapiti pisatelj, ki ne more več pisati, ona je nekdanja lepotica, plesalka, ki ne more imeti otrok in je zato moralno popolnoma izrojena. Tega se niti kaj dosti ne zaveda, ker na koncu nedolžno vpraša: Sem res zlobna? In on ji odgovori: Včasih.

Film je počasen, na trenutke so dialogi popolnoma statični. Ponavlja se zgodba, ko on prihaja zvečer pijan domov, ona pa ga kot pridna ženička po celem dnevu poležavanja in srkanja belega vina vpraša, kakšen je bil njegov dan. Šokira njena blaziranost in dahavska postava. V bistvu do tričetrt filma ne vemo, zakaj je do njega tako hladna in ga erotično odklanja. Vidimo samo rdeče flashe v njeni glavi, njuno medsebojno mrcvarjenje. Zadevo popestri peeping hole v steni hotelske sobe (seveda, za katarzo potrebujemo nekoga tretjega). Na drugi strani sta francoska mladoporočenca, ki sta nenehno v seksualni akciji. To naš par poživi, tako da odslej skupno visita ob luknji in gledata tja čez. Ko se tudi sama spravita k akciji v banji, si gledalec oddahne, ker je med njima končno en prijazen prizor. Na koncu filma se odpeljeta v svoji žabi in Brad pomoralizira, da se bosta morala izboljšati v zakonu.

Film mi nekako ne sede. Ni pravega dramatičnega loka. Alibi, da je ona jalova, ne prepriča (Brangelina sta posvojila celo kopico otrok). Pogumno je, da se lepotica pokaže tudi brez ličil. Zanimivo je, da se je podala v zvrst psihološke drame odtujenega poročnega para. Zdi se, da je že slutila prihajajoči hlad in mržnjo resnične ločitve. Bradu najbrž tudi ni bilo težko odigrati vloge pijanca, ker jo že nekaj časa vadi. Se mi pa zdi, da je vlogo vseeno bolje odigral od nje. Velike žnable in velike oči z umetnimi trepalnicami ji pač ne pomagajo pri medlih in zmedenih dialogih jalove gospe.


sreda, 24. maj 2017

Moč podob (grdo versus lepo)





Danes pišem o podobah. Lahko so lepe in ganljive, da se ob njih razjočemo. Ali pa so šokantne in nas želijo ozaveščati. Če se naši možgani ne bi odzivali na podobe, bi odpadla vsa umetnost, marketing, pornografija, žurnalizem itd.

Sledi ilustracija grdega in lepega.

Estetiko grdega so ustoličili že dadaisti. Tako se je na primer Marcel Duchamp podpisal na straniščno školjko in jo razstavil kot umetniški predmet.
Primer iz današnjega časa so šokantne slike na cigaretnih škatlicah. Naj bi ozaveščale in opominjale. Moj prijatelj je začel cigarete kupovati pri trgovcu, ki je še imel staro zalogo brez groznih sličic. Torej če pogledaš stran, se te zadeva ne dotakne. Pomeni, da sporočila nočemo videti, ker bi nas lahko šokiralo. Torej že malo deluje, a vseeno menim, da od kajenja ne bo odvrnilo preveč ljudi (ker cigareti pač pašejo in ugodnost učinka premaga negativne posledice). Kolegi kadilci pravijo, da bi morali enako ozaveščujočo kampanjo organizirati tudi na steklenicah z alkoholom (predlagam slikce ciroznih jeter ali pretepenih žensk in otrok). Se strinjam! Udarmo po vseeh drogah enako.

Za ilustracijo lepega tokrat nisem izbrala lepe umetnosti, ki v nas vzbuja občutke harmonije, plemenitosti in sočutja, ampak sodobno podobo princeske v najlepših oblačilih modnih kreatorjev (ki bi jo zavidal še sam Disney). Gospe in gospodje: parada igralk na rdeči preprogi cannskega festivala. A ni res, da lepo premaga grdo?







torek, 16. maj 2017

Voyerizem ali gledanje skozi ključavnico


 
Voyerizem je slovenski nacionalni šport. Odkar so k nam prišli resničnostni šovi, so ljudska srca zadovoljna, ker lahko spremljamo vse vrste abotnih situacij (bo prišlo do seksa v enem prvih Big Brotherjev, Si jedla sir? v enem kasnejših, bo Salomé zaklala kuro v Kmetiji? Katera bo ujela mačo kmeta v Ljubezni po domače, ki ženske primerja s kobilami?)
Dobro, pač vsakemu svoje. Televizijci bodo snemali, kar ljudje gledajo. Tudi v vsakdanjem življenju ljudi najbolj zanima, če se ti je zgodilo kaj slabega. A ločila se je? A raka je imela? A so ga vidli z drugo?

Če pogledamo v tujino vidimo, da je Kardashianova bila lani najbolje plačana zvezdnica ameriških resničnostnih šovov. Z nastopanjem v Keeping up with the Kardashians, s prodajo oblačil, parfumov in nakita lastne znamke ter kolekcije oblačil z njenim imenom za druge znamke je zaslužila šest milijonov ameriških dolarjev. Udeležbo na prireditvi v Združenih državah zaračuna med 100.000 in 250.000 dolarjev, v tujini tudi milijon dolarjev.

Za vsak tvit, v katerem omeni izdelek določenega podjetja ali znamke, naj bi dobila deset tisoč dolarjev. Na tviterju ima šest milijonov sledilcev. Celotna družina Kardashian je lani zaslužila 65 milijonov dolarjev, kar je več kot Tom Cruise, Angelina Jolie in Sandra Bullock skupaj.

Če malo bolje razmislim, je podobna, čeprav malo manj »senzacionalistična » lastnost, zanimanje za sočloveka. Če tega ne bi bilo, potem nihče ne bi bral mojih blogov ali poslušal moje zgodbe. Če sem iskrena, tudi tukaj igram na čustva ljudi, samo končni namen je drugačen, in sicer da se jih moja izkušnja dotakne, da govorim v imenu tistih, ki tega ne želijo ali ne morejo. Nikakor pa ni moj namen popularnost ali denar!

Portugalski melos ali zgodba brez ognjemeta
Vsako leto si ogledam »homoseksualni« evrovizijski šou, že tako, zaradi glamurja in cirkusa. Pred leti nas je šef odpeljal na Evrovizijo v Beograd in bilo je neverjetno, kako smo se drli za našo skladbo, čeprav roko na srce, Rebeka Dremelj ni neka pevačica.

Letos je bilo na Evroviziji vse polno lepih dečkov v prekratkih hlačah (Gea pravi, da je zdaj to trend). Našega Omarja Naberja so polikali in mu dali orkestralno spremljavo, da je popolnoma izgubil svojo rokersko ostrino. Hrvati so nastopili s svojim štirioglatim Pavarotijem in se uvrstili precej pod vrh. Naša žirijo (pazte to) je dala douze points komu drugemu kot Hrvatom!? (ritolizništvo ne pozna meja).

No potem pa prideta favorita: portugalski nežni fant z obolelim srcem 
(morali mu ga bodo operirati), ki nekaj mijavka v portugalščini, brez light in dance šova ter ognjemeta. Drugi je sedemnajstletni Bolgar z malo bolj spevno, lepo balado, ki pa ni kičasta. Sledi glasovanje in glej ga zlomka, podobno kot pri letošnji podelitvi oskarjev, spet zmeda pri proglasitvi zmagovalca. Kamera najprej kot zmagovalca pokaže Bolgara (ki je moj favorit), potem pa dokončno proglasijo Portugalca. Pesem še enkrat poslušam in se res dotakne srca. Figura in pesem me spominjata na Ježka. Kot pove Salvador Sobra, je treba pesem vrniti pesmi in jo osvoboditi pompa in ognjemetov. Tako je!
Obrigado Salvador e boa sorte com um novo coração 
(Google translate: Good luck with a new heart)!