Obstajajo filmi, pri gledanju katerih te boli
vse, tudi trpalnice in nohti. Pa ne, da sam kakšen nepotrpežljiv tip gledalca,
ker se moram pohvaliti, da že vsaj 10 let zahajam na ljubljanski Liffe in da
sem videla že vse, npr. 5-minutno strmenje v zaprta kmečka vrata v madžarskma
filmu, Torinski konj, pri katerem je višek
trikrat predolge zgodbe, da glavni igralec-konj na koncu umre.
No, zdaj pa k filmu Breda Pitta in Angeline
Jolie iz leta 2015 By the Sea, ki ga je ta tudi režirala. Gospa se je naveličala
biti plenilka grobov ali gospa Smith in se zdaj podaja v psihološke vode, kot v
filmu o vojni v Bosni V deželi krvi in medu. Film je bil precej kontraverzen,
vendar o njem ne bom razpravljala, ker ga nisem videla.
V filmu By the Sea gre za meščanski par v
70-ih letih, ki pride svoj zavoženi zakon zdravit na francosko obalo. Oba sta
jalova, on je zapiti pisatelj, ki ne
more več pisati, ona je nekdanja lepotica, plesalka, ki ne more imeti otrok in
je zato moralno popolnoma izrojena. Tega se niti kaj dosti ne zaveda, ker na
koncu nedolžno vpraša: Sem res zlobna? In on ji odgovori: Včasih.
Film je počasen, na trenutke so dialogi
popolnoma statični. Ponavlja se zgodba, ko on prihaja zvečer pijan domov, ona
pa ga kot pridna ženička po celem dnevu poležavanja in srkanja belega vina
vpraša, kakšen je bil njegov dan. Šokira njena blaziranost in dahavska postava.
V bistvu do tričetrt filma ne vemo, zakaj je do njega tako hladna in ga
erotično odklanja. Vidimo samo rdeče flashe v njeni glavi, njuno medsebojno
mrcvarjenje. Zadevo popestri peeping hole v steni hotelske sobe (seveda, za katarzo potrebujemo nekoga
tretjega). Na drugi strani sta francoska mladoporočenca, ki sta nenehno v
seksualni akciji. To naš par poživi, tako da odslej skupno visita ob luknji in
gledata tja čez. Ko se tudi sama spravita k akciji v banji, si gledalec
oddahne, ker je med njima končno en prijazen prizor. Na koncu filma se
odpeljeta v svoji žabi in Brad pomoralizira, da se bosta morala izboljšati v
zakonu.
Film mi nekako ne sede. Ni pravega
dramatičnega loka. Alibi, da je ona jalova, ne prepriča (Brangelina sta
posvojila celo kopico otrok). Pogumno je, da se lepotica pokaže tudi brez ličil.
Zanimivo je, da se je podala v zvrst psihološke drame odtujenega poročnega
para. Zdi se, da je že slutila prihajajoči hlad in mržnjo resnične ločitve.
Bradu najbrž tudi ni bilo težko odigrati vloge pijanca, ker jo že nekaj časa
vadi. Se mi pa zdi, da je vlogo vseeno bolje odigral od nje. Velike žnable in
velike oči z umetnimi trepalnicami ji pač ne pomagajo pri medlih in zmedenih
dialogih jalove gospe.
