Mi ga pa žingamo ali slovensko-balkanski žur

V bližnjem šišenskem lokalu smo kot velika družina. Tu se zbirajo vsi; od krovcev, frizerjev, gradbenih delavcev, natakaric, računovodkinj, pa tudi kakšna družboslovka in prevajalka je vmes. Na sredi je šank, okrog pa samo kakšnih pet kvadratnih metrov prostora. Če hočeš na stranišče, morajo vsi noter potegnit trebuhe in se postavit ob steno.

Včerajšnje popivanje za rojstni dan se začne počasi in diskretno. Kot pri boksu, prva runda je bolj ovohavanje nasprotnikov. Gea plača še preostalim trem ali štirim članom za šankom. Potem se prikaže lastnica. Hrabra in glasna ženska okrog 40 let z velikim srcem za ljudi v težavah. Ima okvaro na ledvicah, tako da ne sme piti preveč tekočine in se zadovolji s »strupom v malih flaškah«. Za šankom sedi druga slikovita oseba D. z neozdravljivim rakom na pljučih. Poleti smo zanjo zbirali denar za zlato terapijo, ker ji nič drugega ne pomaga več. Po mojem skupaj s posteljo tehta 40 kil, tako da ponovna kemoterapija ne pride več v poštev. Ve, da je to poslavljanje, vendar se kaj dosti ne sekira. Ker je zdaj že itak vseeno. Vedno se hecava, da sva iz ŽNJ kategorije ožigosanih. Lastnica privije muziko na ves glas in začne se plesno-kulturni program. Najprej nekaj otožnih slovenskih (samo brisanje solza in javkanje), pol pa gremo na Balkan (prvi poljubac, prokleta kafana, potrošio sam sve dukate itd). Lastnica in D. se kljub majhnemu prostoru zavrtita v polki, valčku, pol pa pazi: sledi dirty dancing na Despacito. D. je poskočna kot federček, nagajivo se smehlja in pleše svoj zadnji ples. Občudujem jo, kaj je vse v življenju prestala, ostanejo ji še samo takile trenutki odklopa. Z Geo se smejeva do onemoglosti, čeprav ni tako smešno kot se sliši. To je prizor za v mojo mapo spominov.

Potem zapojemo še nekaj nostalgičnih od Bjelo dugmeta in Parnega valjka. Runde kar padajo, še malo pa bomo začeli metati kozarce ob tla. Opla, to pa ne, smo sicer najbolj pivska družina v Spodnji Šiški, ampak imamo pa še vseeno mero. Počasi se neopazno umaknemo ven, na zrak, notri pa se žur nadaljuje najbrž do 10h, ker potem zapirajo, al pa dokler zdržijo ledvice in jetra.

Se ženske res ličimo za volanom?

Na spletni strani www.vsezamojavto.si začenjam objavljati blog z malo bolj avtomobilistično vsebino. Noj ja, še vedno bo bolj podoben dnevniku "Bridget Jones", ker sva si s tole junakinjo kar precej podobni. Boste vprašali, v čem? Berite moje bloge in sami presodite.

Se ženske res ličimo za volanom?

Pogosto slišim komentarje, da se ženske med vožnjo gledamo v ogledalo in tudi ličimo v avtu. Ali je to res?

Najbrž smo res bolj samovšečna bitja od moških. Seveda pa so med nami voznicami velike razlike, kot so razlike v življenju. V svojem blogu sem ženske takole okarakteriztirala: 1. precioza (negovana, prefinjena, nosi lepo perilo in parfume) .2 naravna ženska (ima dolge lase, se ne barva, ko osivi, nosi naravne materiale in sama izdeluje nakit) in 3. ženska za vsakodnevno rabo, ki se ne obremenjuje s samovšečnostjo, želi biti enakopraven sogovornik moškim - pomembno ji je, kaj ima v sebi in ne na sebi. Katera od teh kategorij se največkrat gleda v ogledalo? Po mojem prva, ker da veliko na zunanji videz. V avtu izkoristi toaletne napravice, tj. notranje in kozmetično ogledalo, da preveri, če je vse na svojem mestu.

Kaj pa jaz? Spadam med tiste ženske, ki imajo v toaletni torbici samo 2 šminki (od tega je ena zagotovo že pretečena), topo črtalo za oči, ki ga že dolgo nisem ošilila, en paket persenov (če me razkači šef ali kdo drug in je potrebno hitro sproščanje), malo nalomljeno toaletno ogledalce in to je vse. Ko stojim v prometu, mi na misel ne pride, da bi se šminkala. Sem celo med tistimi poštenimi ljudmi, ki še telefoniram ne med vožnjo, ker nisem tako sposobna, da bi z eno roko manevrirala, z drugo pa drajsala po telefonu. Edina vragolija, ki sem jo nedavno izvedla, ko sem v avtu čakala na prihajajoči vlak, je bila, da sem si sezula čevelj, vrgla ven kamenček, ki me je žulil in se potem spet obula. Sem bila kar ponosna nase. O ličenju v avtu torej ni govora. Mi je tudi malo nerodno pred vozniki, ki stojijo z mano v štric, da bi se šminkala kot kakšna Marlinka. Kar slišim njihove besede: »Joj, kakšna trapa. A nimaš časa to opraviti doma?«

No, ko sem ravno v spovednici, bom iskreno odgovorila, kolikokrat sem med vožnjo pogledam v notranje ogledalo? Ne bom rekla, da nikoli. Zagotovo enkrat, ko se usedem v avto. Drugič pa se pogledam v šipo avtomobila, ko izstopim, da dobim »big picture«. In to je to.

Če povem še končno mnenje o ličenju v avtomobilu. Če to ne vpliva na zbranost pri vožnji sem ZA, bolje pa se mi zdi, da to ženske opravimo doma, ko smo same in ko nismo pod pritiskom, kdaj bo treba speljati, da nam gospodje za nami ne bodo začeli trobiti in gestikulirati.

The Shape of Water

Voda je zame nek posebni medij zaradi njenega fluida. To vam lahko potrdijo potapljači, ki pravijo, da je tam spodaj čisto drugačen čarobni svet. Potem cenim vodo zaradi njene sposobnosti shranjevanja informacij, o čemer bi vedel veliko povedati nedavno preminuli Emoto. Tudi naše telo je sestavljeno iz 70-80% vode, zato ni čudno, da nas nekatere nosi luna ob njenih menah. Takrat si želi voda v nas spojiti z velikim modrim bratom-oceanom. To je kot tuljenje volkov v luno.

Po tem slavospevu vode prehajamo na opevani film z naslovom Oblika vode. Pričakovanja so tista prekleta reč, zaradi katere smo ponavadi nesrečni. Jaz sem si v svoji glavi predstavljala, da bo vodna pošast iz filma fluidno-subtilno vodno bitje v stilu Avatarja. Pa mi na ekran pripeljejo eno tako bolj gumijasto pošast v stilu Godzile ali prvih poskusov filmov o Frankenstainu. Drugače je vzdušje v filmu odlično izrisano v stilu šestdesetih let. Liki so odlični (nema čistilka, ki se samozadovoljuje v banji, preden gre v službo, duhovita obilnejša črnka, ki šimfa čez moža, strahopetni a čuteči umetnik, hladni brezsrčni poveljnik v raziskovalnem centru, ki ves čas sesa osvežilne bombone). Pa približevanje neme čistilke vodni pošasti, s katero se sporazumeva z govorico nemih (Snažilka umetniku v tej govorici razlaga: On (pošast) me edini jemlje takšno kot sem, ker ne ve, da sem nepopolna). Je kar duhovito, ko se spravita v ljubezenski akt, vendar se mi zdi, da je tukaj šel film malo čez mejo. Menim, da se tukaj izgubi hrepenenje in napetost, ki je bila med njima. Da ne govorim o črno-belem vložku mjuzikla, ko ta nema čistilka zapoje in se s pošastjo zavrtita v plesu?? So mi pa všeč posnetki lebdečih predmetov v vodi v stilu Titanica na začetku in koncu. Ko bi bilo vsaj več takih.

Kaj bi rekel Marcel Štefančič? Zmerno ZA.

120 udarcev na minuto

Je to tahikardija? Kdaj pridemo do takih obratov? Pri orgazmu, ko se razjezimo, pri teku?

Ja, vsi odgovori so pravilni. 120 udarcev na minuto sem imela tudi jaz, ko sem zamujala na kino predstavo na Liffe, ker sem se seveda spet zadržala v službi pri oddaji čistopisa prevoda. Ni bilo druge rešitve, kot da parkiram v podzemni garaži Maximarketa. To ti je doživetje: razsvetljena garaža kot novoletna jelka, z glasbeno podlago, kot v poslovilnih dvoranah, saj veste tiste nasemplane polikane melodije s favnovimi piščalmi in podobno … Opsa, tukaj še nismo mrtvi, če ne drugače, bomo morali še poravnati račun za tole luksuzno parkiranje, ki mi bo tud pognal srce do 120 udarcev, ker bom plačala za 2,5 ure parkiranja 6 evrov, kot je približno tudi cena kino vstopnice!?

Pa nazaj k filmu. Gre za novejši francoski film, prikazan na letošnjem Cannesu, ki govori o boju skupine aktivistov pedrov, narkičev, lezb, tujcev in drugih obstrancev, kot se sami imenujejo. Res je, da se je v letih 1990 šele prav začelo ozaveščati o AIDS-u. Ko sem leta 1982 živela v Franciji, je bil to bolj tabu in šiba božja, kot kaj drugega. Film od blizu prikaže človeško plat homoseksualcev, da so čuteči in zelo čutni ter da skrbijo eden za drugega, ko se začne mučno umiranje za to boleznijo. Ne manjka čutnih poljubov in dotikanja, tudi sam akt je lepo prikazan s posameznimi flashi delov telesa in zastrto svetlobo. Dialogi so tudi zelo sočni, poslušamo kartezijanske teze in antiteze organizacijskih sestankov aktivistov, ki jih presekajo prizori njihovega žuriranja v disco klubih ali na paradi ponosa. Brez olepševanja, taki so, uživajo v življenju, vendar so obsojeni na počasno umiranje, ignoranco farmacevtskih podjetij in drugih vladnih organov. Tudi svojo smrt obrnejo svoji politiki v prid, tako da npr. truplo enega od njih vozijo po mestu in zraven glasno protestirajo parole.       

Ali ko na koncu s pepelom umrlega glavnega junaka posipajo bogato obložene mize na banketu zavarovalničarjev. Najbolj mi je ostal v spominu prizor reke Sene, ki so jo aktivisti hoteli obarvati rdeče kot simbol okužene krvi hemofilikov. Pa slike celic proteaze, kot planeti v vesolju, ki pletejo usodne vezi smrti. Bolečine umiranja lahko olajša le partner z odrešilno injekcijo. Vse ostalo je samo še spektakel za žive.