120 udarcev na minuto

Je to tahikardija? Kdaj pridemo do takih obratov? Pri orgazmu, ko se razjezimo, pri teku?

Ja, vsi odgovori so pravilni. 120 udarcev na minuto sem imela tudi jaz, ko sem zamujala na kino predstavo na Liffe, ker sem se seveda spet zadržala v službi pri oddaji čistopisa prevoda. Ni bilo druge rešitve, kot da parkiram v podzemni garaži Maximarketa. To ti je doživetje: razsvetljena garaža kot novoletna jelka, z glasbeno podlago, kot v poslovilnih dvoranah, saj veste tiste nasemplane polikane melodije s favnovimi piščalmi in podobno … Opsa, tukaj še nismo mrtvi, če ne drugače, bomo morali še poravnati račun za tole luksuzno parkiranje, ki mi bo tud pognal srce do 120 udarcev, ker bom plačala za 2,5 ure parkiranja 6 evrov, kot je približno tudi cena kino vstopnice!?

Pa nazaj k filmu. Gre za novejši francoski film, prikazan na letošnjem Cannesu, ki govori o boju skupine aktivistov pedrov, narkičev, lezb, tujcev in drugih obstrancev, kot se sami imenujejo. Res je, da se je v letih 1990 šele prav začelo ozaveščati o AIDS-u. Ko sem leta 1982 živela v Franciji, je bil to bolj tabu in šiba božja, kot kaj drugega. Film od blizu prikaže človeško plat homoseksualcev, da so čuteči in zelo čutni ter da skrbijo eden za drugega, ko se začne mučno umiranje za to boleznijo. Ne manjka čutnih poljubov in dotikanja, tudi sam akt je lepo prikazan s posameznimi flashi delov telesa in zastrto svetlobo. Dialogi so tudi zelo sočni, poslušamo kartezijanske teze in antiteze organizacijskih sestankov aktivistov, ki jih presekajo prizori njihovega žuriranja v disco klubih ali na paradi ponosa. Brez olepševanja, taki so, uživajo v življenju, vendar so obsojeni na počasno umiranje, ignoranco farmacevtskih podjetij in drugih vladnih organov. Tudi svojo smrt obrnejo svoji politiki v prid, tako da npr. truplo enega od njih vozijo po mestu in zraven glasno protestirajo parole.       

Ali ko na koncu s pepelom umrlega glavnega junaka posipajo bogato obložene mize na banketu zavarovalničarjev. Najbolj mi je ostal v spominu prizor reke Sene, ki so jo aktivisti hoteli obarvati rdeče kot simbol okužene krvi hemofilikov. Pa slike celic proteaze, kot planeti v vesolju, ki pletejo usodne vezi smrti. Bolečine umiranja lahko olajša le partner z odrešilno injekcijo. Vse ostalo je samo še spektakel za žive.