sreda, 30. maj 2018

Svet iz perspektive Forresta Gumpa ali drugega simplističnega junaka

»Sometimes when people go to Vietnam, they go home to their mamas without any legs. Sometimes they don’t go home at all. That’s a bad thing. That’s all I have to say about that.”

»Life is like a box of chocolates . . . you never know what you're gonna get.«

To sta dve prisrčni izjavi iz tega meni zelo ljubega filma. Nanj sem se spomnila, ker trenutno berem roman Haruki Murakamija z naslovom Kafka na obali. Seveda je zgodba spet polna nadnaravnih pojavov, kot sta lika Johnnyja Walkerja in colonela Sandersa, z neba dežujejo pijavke, odpira se magični kamen prehoda, junak vzporedne zgodbe se pogovarja z mačkami itd.itd. No in prav ta junak je podoben Forrestu, ker po srečanju z vesoljci pozabi brati in začne živeti primarno življenje, pri katerem ga vodita samo srce in zdrava pamet.

Avtorji nam hočejo povedati, da je življenje v bistvu zelo enostavno in da si ga velikokrat sami zakompliciramo. Pomembno je, da delaš dobro zase in za druge, da v srcu ohraniš radost in da si osredotočen k cilju. Potem pride vse samo od sebe!

Po Sensi povzemam odlično analizo lika Foresta Gumpa:

»Mama je vedno govorila, da je življenje kot škatla čokoladnih bonbonov. Nikoli ne veš, kaj boš dobil.«

Formula za uspeh Forresta Gumpa: SAMO BITI

Forrest je Elvisa Presleya učil korake, osvajal prvenstva v ragbiju, spoznal predsednika, bil najboljši vojak, rešil življenja, dobil medaljo za pogum, zmagoval  v namiznem tenisu, postal lastnik največje industrije za škampe in postal milijonar. Na koncu je kosil travo brezplačno. Tekel je po celi Ameriki in postal ikona ter inspiracija mnogim. Končal pa je z žensko svojega življenja in dobil sina. 
Forrest Gump zase ni bil uspešen ali neuspešen. On je samo BIL. In zato je bil uspešen v vsakem aspektu svojega življenj
  • Nikoli ni nikogar pustil na cedilu. Vedno je bil na voljo in stal ob strani svoji mami, svoji ženski, svojemu poročniku Danu in ostalim prijateljem.
  • Vedno je držal besedo. 
  • Ni imel ega. 
  • Ni imel iracionalnih strahov. 
  • Ni dvomil vase, niti ni o sebi misli visoko. 
  • Bil je skromen.
  • Vedno je dal vse od sebe. 
  • Ni bil vezan na izide ali rezultate svojega dela. 
  • Ni bil žrtev fascinacije nad drugimi (npr. nad predsednikom) ali prevzet od blišča.
  • Bil je osredotočen in predan vsakemu delu, ki ga je opravljal.
  • Ni trpel za visokimi pričakovanji ali cilji. 
  • Na slabe stvari ni reagiral slabo. 
  • Živel je v sedanjosti. 
  • Bil je zvest, preprost, velikodušen in nepreračunljiv.
  • Od nikogar ni pričakoval ničesar. 
In kaj je na koncu dobil? Vse.
In kaj je bilo zanj "vse"?

Samo življenje. Današnji dan. Biti koristen, živeti dobro in delati dobro. Kar bi za mnoge pomenil velik uspeh in veličasten dosežek, pa je bil zanj prah in pepel. 
Ko vse takole pogledamo, je Forrest Gumb zagotovo zen mojster!

Če nesebično daješ, dobiš več kot si lahko zamisliš. Če daješ vse od sebe in ne misliš na to, kaj ti bo to prineselo in koliko boš pri tem zaslužiš, bo tvoje delo maksimalno kvalitetno in na koncu boš tudi blagoslovljen. Če nisi žrtev svojega ega in strahu, so ti odprta vsaka vrata. Če nisi slepo fasciniran nad močjo in slavo ter bliščem in spoštuješ sebe, te bo življenje odneslo dlje kot si misliš. Če nisi vezan na mišljenje drugih, lahko narediš čudeže. 
Življenje je res kot škatla čokoladnih bonbonov. In ni pomembno, kateri bonbon je trenutno na vrsti, vedno lahko uživaš v njem... 


sreda, 23. maj 2018

Kaj imajo skupnega varuh Harryja Potterja in Edith Piaf


Srečanja

Me prav zanima, ali ima koren glagola »srečati« kaj opraviti s srečo. Zame ima. Zamislimo si, da dogodek srečanja snemamo z dronom (popularno od zimskih olimpijskih iger v Koreji naprej). Dve silhueti prihajata z leve, ena z desne. Obrazi so brezizrazni, dokler ne pride do točke srečanja. Če je iskreno, postane izraz toplejši, začne se gestikuliranje, vmes pride še kakšen nasmeh …

Kar nekako mistično srečanje se mi je zgodilo prejšnjo soboto v Iški.  Okoli osmih zvečer grem ponavadi na obhod po dolini. Do takrat se pohodniki na Krim že odpeljejo in narava je spet tista pristna ter samotna. Pogled sega proti gozdnatim hribom v smeri Iškega Vintgarja. Umirajoča svetloba pričara spokojnost, temno zelena barva se lepo ujema z zastrto oranžno svetlobo cestnih svetilk. Polje zelenih pšeničnih bilk se rahlo pozibava v večerni sapici. Nekih sto metrov naprej, kjer se začenja gozd, zagledam na cesti srnico, ki nepremično stoji na cesti in gleda v mojo smer. Da ni to kakšen varuh, kot pri Harryju Potterju?



Obrnem in se vračam proti vasi. Pojem si pesem francoskega slavčka Edith Piaf Je ne regrette rien (Ničesar ne obžalujem, za tiste ki ne znate francosko). Ob poti stoji postava s kapuco na glavi in negibno strmi v zeleno polje proti Vintgarju. Preplavi me prijetno ščemenje. Spomnim se, da sem tega moškega videla, ko se je pripeljal z gorskim kolesom. Zdaj si je zgleda vzel še nekaj minut za meditacijo. Pogleda me in me pozdravi. Ujameva se v trenutku večnosti. Potem odideva vsak svojo pot. Spremenjena, saj nas vsako srečanje malček spremeni …