Kako sem uvozila lesnega črva iz Tajske

Pred kratkim sem že pisala o svoji ljubezni do ljubke lesene lutke Ostržka. Na Tajskem  obiščemo farmo kokosovih palm in med tipičnimi izdelki iz kokosovih lupin najdem tudi  - lesenega  Ostržka - marioneto z vodilom na vrvicah. Takoj se navdušim nad njim kljub Janovemu negodovanju nad tako raznorodnimi nakupi spominkov (Bude vseh oblik, uhani, majice, zdaj pa še Ostržek).... Tako lepo pripotujemo nazaj v Slovenijo z Budami, Ostržkom, začimbami, rutami itd. Ostržek gre na zid poleg drugega manjšega Ostržka, ki je pripotoval  z mano iz Barcelone. Vse lepo in prav. 
Pred tednom dni pa brišem prah pod Ostržkoma in pod tajskim zagledam kupček prahu. Ko bolje pogledam, vidim, da je v Ostržkovi nogi luknja in seveda tajski črv, ki se veselo prehranjuje s čevljem moje lutke. Kaj takega! Z Janom sva čez mejo pretihotapila tajskega lesnega črva! Če bo mutiral s slovenskim, mi lahko požrejo celotno leseno konstrukcijo. Zato smo se ga hitro polotili s sredstvom proti črvom in na srečo rešili Ostržku čeveljček. 
Boj za fantazijske junake nikoli ni končan!

Zgodovinski dogodki

Na prvem mestu bi vsekakor izpostavila srečanje med Kim Džong Unom in D. Trumpom. Seveda je bilo veliko hrupa za prazen nič, ker roki niso postavljeni. Sem se pa nasmejala nad novico, da je Kim prinesel svoje prenosno stranišče. Če bi njegove iztrebke ali urin nekdo odnesel na analizo, bi bilo mogoče ugotoviti, v kakšnem zdravstvenem stanju je severnokorejski voditelj, to pa je seveda strogo zaupen podatek. Joj, mogoče se pa boji, da bi lahko iz iztrebkov analizirali njegov IQ?

Nogomet - najpomembnejša postranska stvar

Nogometni privrženci so spet prišli na svoje. Na samem začetku so najbolj razočarali
Poljaki, Kolumbijci in Nemci. Naša preljuba soseda Hrvaška, je nabrisala veliko Argentino s 3:0. Mater jim, vse jim ratuje. Nas Slovence so peljali scat z arbitražnim sporazumom, ker je predvčerajšnjim odjeknila novica, da nas Evropska komisija ne bo podprla pri tožbah zoper neizvajanje tega sporazuma s strani Hrvaške. Podobno je bilo s teranom, pa z NLB... Samo zadost nesramen moraš biti in pičiti po svoje!

Pa mirna Bosna

Zagotovo ste že slišali izraz »Pa mirna Bosna«. Jezikoslovna žilica mi ne da miru in grem pogedat v Slovar frazemov, kaj to pomeni. Odgovor je: ok, ali pa končano je. Primer iz Slovarja: Da bo pa mir besedi in obema prav, naj se suče vsaka zemeljska poluta sama zase, ena na desno, ena na levo. Pa mirna Bosna!

No jaz bom ta izraz v svojem potopisu uporabljala kot Bosna v miru po štiriletni bratomorni vojni med Bošnjaki in Srbi.

Osvajanje Bosne

Pot se začne z vožnjo čez Gorjance, po Hrvaški in potem v Međugorje. Prvi postanek slap Kravice na reki Trebižat. Uau, si lahko predstavljate tole padajočo vodno kuliso!

Ali pa tako zeleno barvo reke? 

To so pravi biseri neokrnjene narave. Na manj obljudeni poti do Male Kravice srečamo tudi malo kačico, ki se mirno sonči. Ženske kričimo, Gašper pravi, da ima rad kače...

Potem se odpeljemo naprej proti Mostarju. Postanek v vasi Počitelj, kjer so nekoč ustvarjali umetniki. Zelo je podobna provansalski vasici v bližini Aix-en-Provence, samo da je manj skomercializirana. Vasica se vzpenja na hrib, na katerem je srednjeveško obzidje. Vročina lepo seka, na sredini poti naletimo na prodajalko nakita. Ker nismo še nič šopingirali, se zaženemo v uhane in vezene izdelke. Tako imam rada slikovit bosanski naglas! Prodajalka takoj preide na čustvene izraze,kot so dušo, života mi, srce itd. Pravi, da že dolgo ni imela take gužve. Plačujemo z vsemi valutami: evri, kunami, konvertibilnimi markami. Samo, da ji ne pregori možganski računalnik …

Naslednji postanek je izvor reke Bune v Blagaju. Pod visoko previsno skalo, okoli katere krožijo čudni majhni ptički, izvira živahen potoček. Zraven je pravljična hiška v bosanskem slogu. 

Ob potočku lepe restavracije. Privoščimo si ćevape (ja kaj pa drugega), naša dva vegana pa krompir na dva načina (kuvan i pržen). 

Svetloba počasi ugaša, ko se počasi približujemo Mostarju.

Znameniti Mostar z znamenitim mostom. Stari most preko reke Neretve je bil zgrajen med leti 1557 in 1566. Most je dal izgraditi Sulejman Veličastni, arhitekt mostu pa je bil eden od najbolj talentiranih arhitektov Osmanskega cesarstva, Mimar Hajrudin. Legenda pravi, da je Hajrudin pobegnil iz Mostarja preden je bil most dokončan, ker se je bal grožnje Sulejmana Veličastnega. Ta mu je namreč zagrozil, da bo obsojen na smrt, če bi se most podrl. In ta je trdno stal celih 427 let. Kar ne uniči čas, uničijo ljudje. Leta 1993 ga je porušila Hrvaška vojska. Most so obnovili leta 2004 in od takrat je zaščiten pod svetovno kulturno dediščino UNESCO.

Prevzame me čarobnost mesta. Je prijetno majhno, povsod so luštni lokalčki, nobene galame. Čudno se mi zdi, da ni nikjer domačinov, ki naj bi tradicionalno sedeli u kafani i pričali priče. Ko pridemo po uličici dovolj daleč iz starega dela mesta, pa naletimo na prave bosanske kafane, natrpane z domačini. Eto ti geto! Kot na splošno na turističnih potovanjih je treba samo dovolj daleč, da dobiš pravo sliko o narodu.

Na vsem potovanju po Bosni, se ne morem znebiti občutka, da se je vojna zažrla v kamen,  zrak in ljudi. Niso veseli, niso glasni, nekako žalostni so, ali pa je to projekcija v moji glavi?!

Že se veselim obiska Sarajeva. Poleg tega, da ima tako travmatično splošno zgodovino (atentat Gavrila Principa in štiri-letno obleganje mesta), je travmatično tudi zame osebno. Davnega leta 1978 sva dve Slovenki, Maja in jaz, prišli smučat na Jahorino. In tu si je ena Slovenka (seveda jaz) zlomila gleženj in zdrobila 2 kosti. Crash in je šel gleženj. Po eni nogi sem potem skakala po stopnicah železniških postaj in bila čez 5 dni po poškodbi operirana v Kliničnem centru, pri čemer je kirurg pozneje povedal, da ni bil prepričan, če lahko reši tako staro poškodbo. Ne vem kateri angel mi je takrat stal ob strani, da je operacija uspela brez kakšnega skrajšanja noge. Bilanca potem: eno leto na berglah in nikoli več smučanja.

Smo že na Baš čaršiji. V notranjem atriju je lokalček s preprogami in magičnimi svetilkami. Kot v pravljici o Šeherezadi. 

Treba bo kaj pojesti in popiti. Privoščimo si burek in bosansko kavo.

Ko se vozimo po lepih vpadnicah s sodobnimi nebotičniki tujega kapitala, si ne morem kaj, da se ne bi spomnila, kako je to mesto trpelo med obleganjem od aprila 92 do februarja 96. Kot čepeča kura je bila tarča dobro opremljene srbske vojske, ki je tolkla po mestu z okoliških hribov kar 4 leta. 22. julija je na mesto padlo rekordnih 2.777 granat!!! Končna bilanca: 12.000 mrtvih in 50.000 ranjenih. Koliko pa je bilo novorojencev, zaplojenih s posilstvi okupatorjev? Koliko časa bo moralo preteči, da se zaprejo rane in pozabijo bolečine izgubljenih sinov, očetov, bratov?

 Vijuganje proti Foči in Kampu87

Če ste gledali filma Bitka na Neretvi in Sutjeski je to to. Visoke soteske, gozdnati hribi in čiste reke. Raj za gverilski način bojevanja takrat in raj za raftanje danes. Kampi rastejo kot gobe po dežju. Naš je bil zgrajen že leta 1987, od koder tudi ime. Osebje je prijazno, živalskega sveta tudi ne manjka. Maskota kampa je osel Đole, mi smo ga krstili za Rajkota. Pusti se čohati kot maček.

Potem imajo še 2 psa in enega mačka.

Za večerjo je meso pod »sačem« (ali izpod peke). Poplahnem s tri dcl rdečega vranca. Danes še ne vem, da bo jutri zjutraj to eksplozivna zmes, ki mi bo preprečila rafting.

Ob 7h zazvonijo budilke. 5 deklic prevajalk se počasi dvigne in zvrsti v kopalnico. Kdo je ugasnil bojler, da je voda hladna? Sabotaža. Prižgemo ga nazaj in gremo v jedilnico. V želodcu me tišči in mi je slabo. Ko vidim na mizi burek, se mi dvigne kislina. Odvlečem se v posteljo in si rečem, da danes ne bo raftanja, da se moram sestavit do popoldan, ko imamo povratek po rally stezi nazaj proti Capayebu. Deležna sem evforije kolegov, ki nase vlečejo neoprensko opremo. Srečno kolegi, lepo raftajte, jaz pa bom med tem eno odspala. Kakor koli mi je zares žal, da sem zamudila to avanturo, je pa le treba izbrati manjše zlo in se sestaviti do druge ure.

Po skorjici suhega kruha za kosilo se mi želodec toliko umiri, da sem sposobna za vožnjo nazaj »u lepo našo«. Ko je še nekaterim kolegom slabo, sem jaz že bolje. Smo kot ženička in možiček v vremenski hišici, ko gre prvi ven, gre drugi noter.

In tako prispemo spet v Home sweet home. Polni lepih doživetij narave in druženja. Pa mirna Bosna!