Zgoraj brez in zgoraj Z

Tile dve moji ( dobri fotki) sta mi izhodišče za današnje razmišljanje.

Zgoraj brez smo:

- pri vsakoletnem pregledu dojk pri onkologinji (kot sem enkrat že opisala, se slečeš v vmesni sobici med sprejemno ambulanto in ambulanto in kot v neke vrste vicah, čakaš, da te spustijo v tako imenovana »nebesa«);

- ko hočemo razkazovati svoje oprsje, preden pride v poštev »delo pod popkom«

- ko se ne bojimo komunikacije z zgornjimi čakrami in so naši spodnji nagoni že daleč preseženi

- če pozvoni poštar pri vratih in smo uspeli sleči šele zgornji del garderobe

- kadar želi moški razkazovati svoje lepo mišično telo al ima pa vse majce v pranju...

Zgoraj Z smo:

- kadar imamo vsa oblačila, a smo še vedno goli, kot pri obratni enačbi »cesarjevih novih oblačil«

- so v nas samo prazne fraze in prebrana sporočila

- gledamo stran, kot manekenka na sliki, ker kao:

 »mi ne vemo nič«,

»mi nismo nič krivi«,

 »danes je novoletna zabava in se s tem ne bomo ukvarjali«,

»kje si kupila te luštne čeveljčke?«,

»zadnjič sem v Emporiumu vidla eno tako fajn oblekco, sploh ni bla draga, okol 500€. Bom rekla mojemu cheri-ju, da mi jo kupi…«.

»glej ga tista begunca, po mojem je Maročan. Pazi, ker so vsi po mal teroristi.«

To be or not to be ali Pregovarjati se ali ne?

Na svetu so različni ljudje, ki jih po Hipokratu delimo v sangvinike, melanholike, flegmatike in kolerike. Hipokrat je verjel, da se ljudje obnašamo drugače in na drugačen način zaradi telesnih tekočin, in sicer krvi, žolča, telesne krvi oziroma črnega žolča ter sluzi. Dolgo nazaj je medicina ovrgla te vidike analize, vendar je večina osebnostnih raziskav še vedno temeljila na tej teoriji. Po malo globjem samoopazovanju se lahko vsak človek umesti v eno ali pa kombinacijo teh kategorij.

Vzamem npr. primer stresa pri obračanju avtomobila pred ljubljansko urgenco. Mene, kot sangviničnega kolerika vrže iz tira, ko za mano pripelje rešilec in mi trobi, Jan kot flegmatik v podobni situaciji ostane hladen, se ne zmede in si misli: »boš že počakal, striček.«

Zdaj gremo pa na delitev ljudi po izraženosti čaker. Eni so bolj miselni, drugi bolj srčni. Idealno je seveda uravnoteženje obeh. Dobro je, da nas vodi tudi razum. A če si preveč miseln, si kot sholastični filozofi, ki so npr. modrovali, koliko angelov se lahko nahaja na konici igle, koliko zob ima konj (tistega, ki je predlagal, da jih enostavno preštejejo, so izobčili; bojda zaradi tega, ker ni razumel globine razprave?!) Navadno vidijo gozd, ne pa posameznih dreves. Zanimajo jih velike družbene téme, ne pa empatija do konkretnega berača na cesti ali do prijatelja v stiski.

Srčni tipi imajo najbolj razvito srčno čakro. Čutijo sočutje, lepoto narave, hitro imajo solze v očeh in kar pecej trpijo v življenju, ker se jih vse dotakne.

Osebni razvoj pa pomeni, da si zarišeš pot, kam želiš priti in kaj ti je pomembno v življenju.

Saj poznate tisto zgodbo o dveh volkovih, ki živita v nas in se ves čas borita za prevlado. Prvi je slabi volk, ki je jezen, nevoščljiv, ljubosumen, zahteven, veliko obžaluje, je pohlepen, aroganten, samopomilovalen, zamerljiv, laže, poveličuje le svoje dosežke, ima občutek večvrednosti in je egoističen.

Drugi je dobri volk, ki je vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, sočuten, radodaren, resnicoljuben, hvali druge in jim pomaga, se zna vživljati v druge in zaupa. In kateri volk zmaga? Tisti, ki ga hraniš.

Še ena delitev ljudi po meni je po temeljitosti in doslednosti. Če ti gre npr. za higienične odnose, potem moraš odreagirati na sogovornikove besede. To pomeni, da ga spoštuješ, da pa spoštuješ tudi sebe in da ne prikimavaš kot slamnata lutka, samo zato, da bo mir v hiši. Seveda flegmatiki tega ne delajo, ker se jim ne da, melanholiki nimajo energije za to, mi,sangvinični koleriki, se pa zdi, da smo kar iz pravega testa, da se vedno in povsod »namočimo«, povemo svoje mnenje, izzovemo slabo voljo, potem se pa objamemo in gremo naprej. Vem, da smo »naporni«, a taki smo, dokler se ne odločimo, da tak odnos prerastemo.

Umetna inteligenca, dober dan

No, pa smo v Ljubljani dobili Mednarodni raziskovalni center umetne inteligence pod okriljem Unesca. Res je, da je to posredno priznanje našim znanstvenikom, ki jih na področjih fizike, astrofizike, kemije itd. ni malo. A kaj, ko naši znanstveniki ostajajo zgolj tehnološki sledilci, ker jim mačeha država namenja le sredstva v višini 60% evropskega povprečja.

Medtem ko se Slovenci ubadamo s tehnološko zaostalo proizvodnjo, so drugi že svetlobna leta naprej, pri umetni inteligenci. Ne dvomim, da je ta zelo zmogljiva, ker v delo ne vpleta čustev in se ne utrudi. Si pa vseeno ne predstavljam, da bi doma imela hišnega pomočnika Verdija. Kaj vse bi mi lahko nudil? Seveda kuhal in pral, sesal,  urejal računovodstvo in finance, mi pisal blog, me zabaval, če bi bila žalostna, namesto strica Googla odgovarjal na vprašanja, prevajal, pisal poezijo, igral šah, skladal pesmi … A res? Čeprav bodo stroji znali poustvariti spekter človeških čustev, to ne pomeni, da bodo znali ljubiti. Si predstavljate robotka, ki mu med ljubljenjem raznese centralno srčno enoto?  Človeškega srca še zdaleč ne razumemo, kaj šele da bi znali narediti njegovo kopijo. Zato bomo še nekaj časa varni!

Film Ona (Her) z odličnim Joaquinom Phoenixom raziskuje prav ta vidik odnosa med  »programom« in človekom. Izjemno prefinjena umetna inteligenca Samantha je topla in sočutna. Kmalu se razkrije, da je precej samostojna, s predrznim smislom za humor, rada pride resnici do dna, veča pa se tudi njen razpon čustev. Glavni junak Theodore pa je le človek z malo čustvenimi izkušnjami, ki se v Samantho zaljubi in postane od nje odvisen. Ko mu pove, da se v istem trenutku pogovarja še z ostalimi 800 uporabniki aplikacije, mi pade mrak na oči.

Ja, tako se ujamejo v mrežo človeška čustva.

Avtorji filma so zapisali: »Samantha je bila ustvarjena, da se razvija, in ko jo poženejo, je tako, kot ko se zaženemo mi, nobenih omejitev ni, kam nas bo to privedlo, in kdo bomo postali. Če se v nekoga zaljubiš, je to tveganje, s katerim se moraš soočiti.«