24. 5.
2019
Danes kot kača svojo kožo odvržem jakno in se
goloroka odpravila v službo. Sončne žarke pijem kot zadrogiranec, ki nekaj dni
ni dobil droge. Ko že govorim o kači, sem se zadnjič v Iški srečala iz oči v
oči s slepcem, ki se je zvijal sredi ceste. Nenavadno je, da me ni polila
hladna zona kot ponavadi, ko vidim te zvijajoče plazilce. Celo se mi je zdela
kar lepa stvaritev narave. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi iz tega naredila
literarne scene. Spomnila sem se Harryja Potterja in tistega kačjega jezika, ki
ga je govoril, tako da sem kačo ogovorila s sikajočim jezikom, a mi ni
odgovorila. Darja, boš moral še malo vadit tale jezik, če se želiš
sporazumevati s plazilci.
19. dan
vegetarijanstva
Kaj naj rečem. Gre in ne gre. V enem tednu sem
grešila, da sem pojedla četrt hrenovke in kakšen v rižoti skrit košček mesa. Stalno
imam v glavi vlakna in anatomsko strukturo mesa. A ni hecno, da tudi če pojem
minimalni košček, se mi kakšno vlakno zatakne med zobe.
Z mesom se srečujem tudi pri mačji hrani, ko
hranim našo mačjo družino v Iški. Kar lepo diši. Seveda pa ne diši več, ko se
mucki kot pravi dedci pokakajo v mačje stranišče v dnevni sobi.
Ko odprem hladilnik, kar nekaj časa gledam
noter, kaj naj si privoščim. Ostaja mi sir in skuta, paradižnikov se izogibam,
ker sem zadnjič imela drisko. Cenim, ko mi že preizkušeni vegetarijanci svetujejo,
naj ne forsiram in naj poslušam telo. Joj, imam izkušnje s svojim telesom, ki
bi se basalo in opijalo do onemoglosti. Moj um je tisti, ki mora voditi.
Polovičarstva ne maram. Bom pa seveda prizanesljiva do telesa, da bom kdaj
pojedla kakšno ribico.
Ta teden so mi teknile kaše (ajdova, leča). Za
čudo mi zelena solata ne potegne. Pašejo seveda tudi slatkiši, a poskušam ne
pretiravat.
Kolegica veganka v službi mi pove, da nosi »vegansko«
izdajo boolerjev Martens. Uau, to pa je pripadnost do zadnje kaplje oz. čevlja.
Sem še daleč od tega.
Se beremo!
