Človek kot obredno bitje

Obred je verjetno eden najstarejših načinov vzpostavljanja povezave človeka z božanskim in tudi izražanja odnosa do svetega.

Naši predniki so častili naravne cikle in svetlobo, ki je sinonim za povezavo z »zgornjim« svetom. Konfucij je obred razlagal kot oporo v človekovem življenju, Freud pa kot psihološko zaščito pred življenjskimi stiskami in trpljenjem.

Med krščanskimi obredi so krst, birma, poroka; zanimiv je druidski ritual hrasta in omele z žrtvovanjem 2 belih bikov. Biki nastopajo tudi pri iniciaciji afriških dečkov v fante, kjer mora kandidat ob navdušenem navijanju preostalih članov plemena preskakovati postrojene bikove hrbte.

Če se spomnim svojih obredov je to lahko banalno jutranja kavica ob poslušanju ptičjega petja, pozdrav svetlobi prihajajočega dneva, pošiljanje molilnega polja vsem dragim, thai chi,  joga pri Igorju, postavljanje oltarčka pred začetkom vadbe itd.

Če razmišljam širše, je bila moja literarna posvetitev izdaja knjige Svitanja.

Potem dan, ko sem po mnogih letih premora spet napisala prvo pesem in ko je moja duša spet začela leteti in sanjati. In kadar so mi bralci povedali, da sem se dotaknila njihovega srca.

Pa posvečena pot z mojo reiki zdravilko, ki me ob svečkah in dišečih paličicah uči o poti srca in moči ljubezni.  

Kot je lepo rekla Maria Ana Kolman, je vsak duhovni obred stopnica duhovne preobrazbe, ki razsvetljuje naše zemeljske poti, da nas varno pripeljejo domov, nazaj med zvezde, od koder smo prišli!

Letošnji kresnik

K zapisu o obredih spada tudi tale o podelitvi letošnjega kresnika. To je svojevrstni literarni obred s svečenicami in prižiganjem kresa na Rožniku.
Letos je dobitnica nagrade Bronja Žakelj, ki je svojo izkušnjo prebolevanja raka mojstrsko prelila v avtobiografski roman z naslovom Belo se pere na devetdeset. Bravo moja sestra po raku! Tako se dela, težave je treba nadgraditi in umetniško sublimirati.

Knjige sicer še nisem prebrala, jo pa že imam rezervirano in se je že veselim.

"V kako boleče tesnem objemu sta lahko mehka nežnost in neizmerna surovost bivanja. Pisateljica Bronja Žakelj s pretresljivim avtobiografskim romanom Belo se pere na devetdeset zmore nekaj, kar obvladajo le redki: po najbolj žalobnih meandrih življenja vodi v jeziku, ki veselo žgečka, tudi hudomušno in z ironijo. Med spomine, ki so deloma lahko tudi naši, kolektivni, med prastrahove, kot so bolezen, izguba, smrt, zanikanje, laži in samost, popelje v iskrivi melodiji literarne duše, ki ni izgubila otroške igrivosti, radoživosti, torej prostosti," je v utemeljitvi zapisala žirija.

Na kolo za zdravo telo ali Giro di Iška

A ni super, da se poganjaš s silo svojih nog in telesa? Kolesarstvo mi je bilo od vedno blizu. Odlično je za poti v mesto, da se ti ni treba ukvarjati s parkirišči.

Malo manj odlične so kraje kolesa, in sicer so mi en bel pony spajsnili pred Slavijo (tudi notranja uprava ne zadrži kraje!), enega pa pred kakšnimi dvemi leti doma na Medvedovi. Okrog so ostala lepša kolesa, tatu pa je bil zgleda moj bolj všeč.

Najlepše je kolesariti na deželi, po kakšni lepi panoramski poti, ob potočku, ki veselo žubori. Sreča mi je naklonjena, da se iz Iške zapeljem po sicer luknjasti cesti (župan, pazi se!) do Iškega vintgarja. Na levi žubori potoček Iška, visoko nad sotesko so skale, kot ostanki nebeških gradov … Zapihlja rahel vetrič, gledam pšenično klasje, ki nežno valovi, nebo diši po jutru. Noro lepo je!

Nasproti mi prihajajo avtomobili. Nažgali si bodo radio Aktual, na žaru spekli ćevape, morda za sabo niti ne bodo pospravili plastike in pločevink piva, kot sem videla na dnevu čiščenja Zemlje, ko sem si za čiščenje izbrala ravno lokacije v Iškem vintgarju.

Tako je to, narava je dar vsem, odvisno pa je, koliko se tega zavedaš, koliko jo spoštuješ in kako globoko vase jo znaš vdihniti …

Vdihnite z mano tale lep prizor Grabljic v Iškem vintgarju:

Kapitalizem, neoliberalizem in ostale nesnage

Zadnjič me Jan vpraša, kakšna je razlika med kapitalizmom in novim kapitalizmom. Ker je rojen že v samostojni Sloveniji, seveda ni doživljal socializma in ga niso zasipali z Marxovo doktrino Kapitala. Iz podzavesti izbrskam, da so kapitalisti lastniki proizvodnih sredstev in da je proletariat brezpraven. Pomembna sta le dobiček in R A S T!

Ok, kako pa je z novim kapitalizmom, oz. neo-liberalizmom. Tega občutimo vsi, proletarci, prekarci, upokojenci, srednji razred, kamor spadam tudi sama. Zadošča pogled v denarnico ali na tekoči račun, ali pa informacija, da imam pri svojih 60 letih starosti samo 25 dni dopusta, ker sem zaposlena v zasebnem podjetju. Za lastnika smo zaposleni pretežno »strošek«, pri večjem regresu nam že žuga, da je to avans za uspešnost ob koncu leta. A to pomeni, da mu bomo morali še sami kaj plačati?

Objavljam zelo nazoren članek o neoliberalizmu s strani »Prisluhni.si«:

»Zadnji stadij kapitalizma je neoliberalizem, novi liberalizem, kar pomeni, da si kapital svobodno jemlje, kar si poželi; po ukinitvi trgovinskih pregrad je prestopil meje držav, si podredil državne mehanizme, si zagotovil prost pretok kapitala preko državnih meja in se polastil naravnih in javnih dobrin. Svet je s tem za kapital postal en sam velik pašnik brez ovir. Nakopičeno državno premoženje, podjetja in tovarne so mu kot zrelo sadje, iz katerega iztisne ustvarjeno vrednost, ljudje pa smo kot ovce za striženje.

Neoliberalistične ideje se trudijo pokazati v pozitivni luči, zato se ustvarja ustrezno psihozo.

Poleg zgoraj omenjenih parol poslušamo še druge, ki opravičujejo ropanje, prilaščanje družbenega premoženja in razgradnjo socialne države. »Živeli smo preko svojih možnosti«, »socialna država je predraga«, »država mora poplačati svoje dolgove«.

S privatizacijo državne lastnine se okupatorski pohod neoliberalizma oziroma finančne industrije še ni končal. Po naravnih virih, na primer po vodi, je že segel. Jemal nam bo še naprej, dokler bo kaj vzeti. Bomo čakali, da nas sleče do spodnjic?«

© Tomaž Lavrič