Iz popotniškega nahrbtnika

Od pozlačenih templjev v Bangkoku do propadajočih templjev v Ayutthayi

Ayutthaya je bila dolgo časa tajska prestolnica.

Na maketi vidimo, kako mogočen je bil nekoč beli tempeljski kompleks Mahathat. Zgodil se mu je napad Burmancev, ki so templje iznakazili in vsem Budovim kipom odrezali glave.

Kako strašljiva je slika propadajočih opek, ki se žalostno sesedajo in Budovih kipov brez glave. Pogled me spominja na azteške piramide. Tukaj je raj za ptice, ki posedajo na stranicah stolpov in krožijo nad nekdaj imenitno prestolnico.

 

Okoli šestih začne sonce zahajati in objame nas mehka oranžna svetloba.

V okolici zavlada neverjetni mir.

Turisti s svojimi snemalnimi napravami so odšli novim slikam naproti. Dva otroka prodajata obeske za ključe za borih 20 bahtov, tj, pol evra. Ker jih kupimo samo pri enem dečku, postane drugi agresiven in se zažene vanj. To je druga plat turistične zgodbe o uspehu. Revščina, na katero naletiš, ko zaviješ malo naprej od turistične znamenitosti.

Portret Tajca

Na Tajskem sta najpomembnejši vrlini mirnost in strpnost, otroke že od malega učijo, da govorijo tiho, ne kritizirajo in se izogibajo konfliktom. Zato toliko nasmeškov. Tajci so izjemno vraževerni, le redki ne nosijo amuleta za srečo ali zaščito. Omenila sem že, da duhovom postavijo malo svetišče in jim vsak dan prinašajo darove. Tajci pravijo, da pri nobeni dejavnosti ne sme manjkati sanuk ali užitek, pa naj gre za učenje, delo ali zabavo. Zdaj razumem, zakaj iz njih veje neko blago zadovoljstvo.
Do starejših so zelo spoštljivi.Otroci na stara leta pazijo na svoje starše in jim je nepojmljivo, da jih mi Zahodnjaki dajemo v domove za starejše.

Pri treh Tajkah, ki so bile naše vodičke, sem opazila, da so zelo skromne. Angleško govorijo nekako iz grla, kot mali otroci. So graciozne in vitke. Najbolj odprta je bila naša učiteljica v kuharski šoli. Med tem, ko smo se mi potili med voki, je stresala duhovite: Stir and smile… Showtime…. Master chef.

Po postavi drobni Tajci živijo torej v svojem svetu. Hitrosti ne marajo in je tudi ne zmorejo (razen na prevoznih sredstvih...) Na dve kavi čakaš 5-10 minut, čeprav so v lokalu že vsi postreženi. Pri naročilih hrane radi kaj zamešajo, potem pa ljubko rečejo: it's the same but different. Ko je naša skupina 25 ljudi prišla v tajsko restavracijo, so se na nas usule 4 natakarice. Zapisovale so št. jedi iz menija in še stola, na katerega so prilepile številke. Pri strežbi je nastala zmeda, ker se stanje s številkami ni ujemalo z naročenimi jedmi. Zraven se stalno smehljajo, tako da se nanje ne moreš jeziti. Samo na kakšen tečaj projektnega vodenja bi jih bilo treba poslati, hihi.

Se nadaljuje