Moonlight ali zakaj se črnci v temi svetijo modro

Vem, da zamujam s tole objavo, ker so oskarji že daleč. Pa vendar bolje pozno kot nikoli.

Mesečina je film o temnopoltem geju in o življenju črncev v getu. Glavni protagonist, Chiron, čuti, da ga privlačijo drugi fantje oziroma moški. Tega, kar mu dopoveduje telo, ne more zatajiti, pa če to še tako uspešno skriva pred okolico. Tako kot ne more zatajiti svoje rase in svoje matere. Starejši diler Juan svojemu mlademu varovancu Chironu pojasni: "Sčasoma moraš sam ugotoviti, kdo si. Tega nihče ne more storiti namesto tebe."

Toliko o splošnih podatkih o filmu.

Moje osebno mnenje:

Film sodi v klišejsko tematiko ameriške kinematografije, ki se v zadnjih letih loteva do pred kratkim tabujevskih tem LGBT. Morda čutijo, da morajo nadoknaditi zamujeno, ker si zdaj v trendu, če obdeluješ teme lezbijk in gejev. Nč narobe.

Pomembno je, kako tematiko obdelaš. V Mesečini je obdelava vrhunska. Tako s stališča story telling (počasna kamera, malo besedila, samo na hitro skiciran prikaz edinega homoerotičnega prizora s kamero od zadaj).

Ne gre samo za drugačnost in nasilje nad drugačnimi, ampak tudi za iskanje identitete na splošno. Gre za potrebo po bližini človeka, ki je odraščal pri čustveno hladni in zadrogirani materi (ganljiv je prizor, ko mati od najstniškega Chirona surovo zahteva, naj ji da še zadnje fičnike za njeno drogo, ali da naj gre zvečer kam drugam spat, ker pričakuje moški obisk …). Ko si Chiron nabilda mišice, vstavi srebrne ščitnike za zobe in navleče zlate verige, je v sebi še vedno tisti ranljivi fantek, ki ga lahko ozdravi edino odrešujoči dotik sočloveka, ki pa je tako zelo redek (svojemu prijatelju Kevinu pove, da je bil on edini, ki se ga je kdaj koli dotaknil).

Krasna je fotografija, ki pričara gosto, melanholično vzdušje. Krasni so glasbeni vložki hip-hopa (ja, priznam, podobno kot pri igrici GTA, vsakič ko se glavni junak pelje v avtu, prišpona močna glasba). Ta se v filmu imenitno prepleta z jazzom in klasično glasbo.

Odlična je igra glavnih igralcev in njihova slengovska govorica. Njihovi portreti so res malo klišejski (zlate ure in verižice). Všeč mi je bil stavek Chironovega varuha, da je ena gospa rekla, da črnec v temi posrka vso svetlobo in da je zato v temi modre barve.

Pa seveda simbol morja, ki se pojavi dvakrat. Prvič ko ga varuh uči plavati, kot aluzija na obvladovanje morja, kot življenjskega odra, in čisto na koncu, ko mladi Chiron (Little) stoji pred to lepo modro morsko kuliso in se počasi ozre v kamero, kot da bi nas gledalce vprašal:

»Si ti že našel svojo identiteto?

Si se soočil s svojimi demoni?

Si se naučil dovolj dobro plavati, da te težave ne bodo odnesle?«

Marcel Štefančič bi rekel: ZELO ZA

Intervju Sonje Grizila v Zarji z dne 19.4.2017

Razen če imaš smolo in stakneš kakšno agresivno obliko ali ga ujameš v zadnjem stadiju že vsega razbohotenega. Kljub temu se ga še zmeraj neizmerno bojimo, diagnoza nam sesuje svet, številni razmišljajo, da se morda sploh ne splača bojevati, kajti tudi boj je lahko naporen in boleč … Bolezen sprejema vsak po svoje, to, kar vam danes predstavljamo, je način a' la Darja. Otroci njenega zazdravljenega raka so poezija, blog in knjiga, ki je nastala po blogu, posledica zdravljenja pa urejena gospa, ki je izgnala strah iz svojega življenja.

Darja Avsec je imela pred osmimi leti, ko so ji na mamografiji odkrili centimeter in pol velik tumor, petdeset let, odraslo hčer, enajstletnega sina, moža, ki mu v knjigi pravi Verdi, in službo prevajalke francoščine in angleščine. Svojega življenja ni imela za idilično, ampak kljub občasnim nihanjem za normalno.

In potem šok. Rak. Čutila se je zaznamovano, piše v knjigi Svitanja. Zakaj?

Kaj sem počela narobe? »Mislim, da je takšno mnenje kar v okolju, pa tudi sam si dovoliš tako razmišljati – da je rak nekaj umazanega, nekaj, kar si sam zakrivil, spraševala sem se, kaj sem delala narobe. Dvajset let že hodim na jogo, mislila sem, da sem počistila negativne vzorce – zdaj pa to. Če prav pomislim, sem bila razočarana nad seboj. Ko zboliš, padeš iz ravnovesja, se razglasiš. Nisi uglašen niti s seboj in drugimi.«

In je seveda grebla po sebi, kaj bi lahko povzročilo raka na dojki, najpogostejšega raka pri ženskah. »Imela sem stresno življenje, kot prevajalka sem se zmeraj bojevala z roki, tekmovala sem s kolegi, ki so pol mlajši od mene. Nisem znala živeti s stresom in si reči, da vse pač ne more biti pravočasno in vrhunsko, namesto tega sem se trudila, hodila v službo zunaj delovnega časa in si dopovedovala, da bom zmogla, jaz lahko. Zelo občutljiva sem bila za kritiko, vsaka lektorjeva pripomba me je potrla, namesto da bi jo dobrovoljno sprejela. Zdaj vem, da je bil moj vrednostni sistem napačno naravnan. Ko pride diagnoza, najprej dvomiš, da je to res, potem si jezen, nato obupan, na koncu si rečeš: no ja, imam ga, zdaj ga je pa treba odpraviti.« Boj ali vdaja sploh ni bilo vprašanje, za kar je seveda zelo dober motiv tudi enajstletni otrok. Pripomba – številni pišejo oporoke in poslovilna pisma, pa čeprav je izražen le sum, da gre za raka. Zaznamovanost lahko pomeni tudi to, da drugi v tebi vidijo skorajšnjo smrt in vse mogoče zaplete, ki se bodo zvrstili pred tem.

Predolgi trije tedni. Odkrili so torej tumor, pokazalo se je, da je rakast – in potem čakanje. Pa rentgen, ki bi moral pokazati, ali je rak razsejan. In druge preiskave. Prijateljica ji je posodila devedeje s francoskimi komedijami, ki so ji pomagali prebroditi čas do končnih izvidov. Tri tedne dvomov in mučenja. A novice so bile dobre – tumor ni imel zasevkov, bil je še v kapsuli, kot se temu reče. Takrat je znova zaživela.

Sledila je operacija, z majhnim rezom so ji izluščili tumor in kmalu po tistem je začela pisati blog, ki je, kot pravi, čiščenje s pisanjem, zapisi so pač resnica, kot jo doživljaš v nekem trenutku. Po operaciji so ji našli še strdek pod kolenom, ki je bil očitno posledica zloma pred davnimi leti na smučanju na Jahorini. »So ljudje z rakom in so ljudje s strdki!« je takrat zapisala. »Jaz sem človek z rakom IN strdkom.« Zaradi tega si je morala šest mesecev dajati injekcije v trebuh (»saj bo, kot rešeto«, piše), nekaj zasevkov v bezgavki pa so morali namesto z operacijo odstraniti z obsevanjem. In ker je bil rak hormonsko odvisen, so ji zamorili estrogen z zdravili, pa tudi jajčniki so morali ven. V hipu je bila v meni, kar se je zelo dobro ujemalo z najstniškimi muhami pubertetniškega sina. Krasna kombinacija! Ginekologinja ji je prigovarjala, naj se sprijazni z nasilno meno, ker ji pač ne sme dati nadomestne hormonske terapije, logično.

Bom zmogla? Po nekaj mesecih se je vrnila v službo. Spet strah, ali bo zmogla. Dodelijo ji invalidsko upokojitev za štiri ure. Kdaj se je pravzaprav izmotala iz obupa in se začela bojevati? »Komaj sem čakala na operacijo, olajšan si, ker je grda tvorba šla ven. Zavest, da so naredili zame vse, kar so mogli, je odrešujoča. Ampak potem moraš še sam veliko narediti. Šla sem na bolj aktivno jogo, na kateri si spreminjaš miselne vzorce. Eno leto po končanem zdravljenju sem začela pozabljati na bolezen, delala sem na telesu in duši, zavedati sem se začela, kaj je pomembno in kaj ni, začela sem ceniti življenje. Nisem se ukvarjala z ljudmi, ki so mi jemali moč. Ker sem dokaj občutljive sorte, sem imela veliko takšnih, ki so prihajali k meni s svojimi težavami, ki sem jih potem dolgo premlevala – zdaj se temu izogibam. Ne dovolim si več, da bi me stvari potrle, da bi jokala in obupovala, kot sem nekoč, zdaj vem, kako se s hudimi stvarmi spoprijeti. «

Kako je pomembno okolje, ko se ti podre svet? Z enajstletnim otrokom najbrž ne moreš razpravljati o bolezni in se delati, kot da ni nič? »Ne bi mogla reči, da sem imela kaj posebno ugodno okolje,« pravi. »Mama je kričala, 'v naši družini ni raka', mož je sam precej bolan, zelo se je sekiral, kar mi ni posebno pomagalo, s hčerjo sva bili obe zaskrbljeni, ali se bo rak morda pokazal tudi pri njej. So mi pa pomagale prijateljice. In imela sem svoj blog, če torej bližnjim nisem povedala vsega o svojih stiskah in kako sem to občutila, so pa prebrali. Blog ni bil odziven, ker je bil zaprt, spremljalo ga je le enajst ljudi (od leta 2008 do 2013). Iz teh zapisov sem naredila izbor, niso vsi o bolezni, ampak tudi o drugih rečeh, ki so se takrat dogajale, in najbolj hude, polne dvoma in strahu, sem izpustila.« Zapisi so polni humorja, tudi slengovske besede je na grozo lektorjev pustila, za večjo aventičnost.

Zmorem sama. Figo. Seveda sem vprašala, ali se je vključila v katero od skupin za samopomoč, pa je rekla, da ne. Šele zdaj jih obiskuje, ko jim predstavlja svojo knjigo. To so krasni ljudje, pravi, ampak jaz nisem prava za druženje. »Sem individualistka, nimam potrebe po skupinskih obravnavah težav, rekla sem si, da bom zmogla sama. No, ne čisto sama. S tremi ženskami smo se povezale, spoznale smo se v bolnišnici, me se lahko sporazumevamo. Knjiga je znova vse obrnila na glavo. Ne maram javno nastopati. Že v blogu sem se razgalila, a sem čutila, da lahko, da sem med svojimi. Potem pa sem nastopala med ljudmi, ki jih ne poznam. Precej naporno je bilo. Popolnoma drugače je v skupinah za samopomoč, ker sem s temi ljudmi na isti valovni dolžini.«

Najbrž je še posebno ženskam, ki podpirajo tri hišne vogale, težko povedati, da so resno zbolele? Kdo pa bo opravil vse, ko ne bomo več »opravilno sposobne«, za povrh bodo imeli družinski člani še z nami težave?

»Pozitivna stran bolezni je, da končno postaviš sebe na prvo mesto. Najprej joga in druženje, potem pa pridete še drugi na vrsto, sem si rekla. Javno nastopanje, ki sem se ga prej zelo bala, zdaj ni nič takšnega. Premagala sem svoj strah. Odprla so se mi vrata tudi za poezijo, na Igu, kjer živim, imajo ženske zelo razvito kulturno dejavnost, vključila sem se – ja, tudi to je posledica bolezni. Pišem pesmi in jih objavljam. Znova sem aktivna na blogu, ki je zdaj odprt in imam lepo število ogledov. Čeprav je bilo hudo, je končna bilanca zelo ugodna – iz sebe sem potegnila vse najboljše, počistila sem balast iz svojega življenja, sama in s sinom sem šla na potovanja, ki sem si jih zmeraj želela … Zdaj si priznam, da sem včasih obupana, in znam prositi za pomoč, česar prej nisem obvladala – zmeraj sem si govorila, da zmorem sama. Ne zmoreš!

Kako lahko tako fajn zgledaš? Slovenci smo precej čudno ljudstvo, ne znamo se odzvati, ko se komu zgodi kaj hudega. »Nekateri te kar pokopljejo, pravi Darja. »Kako lahko tako fajn zgledaš, če imaš raka? so me spraševali.« Večina pa se zapre vase in čaka, da nas bodo prizadeti sprejeli in nam pustili vrtati po sebi, in tako oboji čakamo – prizadeti in potencialni tolažniki. In seveda ne pridemo nikamor, prizadetost je le še večja. »Zato je treba pisati, razbijati tabuje. Zakaj blog? Da pomagam sebi in pojasnim drugim. Na predstavitvi knjige včasih kdo reče: 'joj, jaz pa tudi poznam nekoga, ki je zdaj v takšni stiski', pa kupijo knjigo, da bi jim pomagali skozi najhujše. Prav ganjena sem.«

Moje zveličanje

 

Te dni praznujemo Kristusovo vstajenje. Pa mi je prišlo na misel vprašanje Alenke Rebule, zakaj Kristusa upodabljamo trpečega na križu? Zakaj malikovanje bolečine, zakaj zavračanje radosti?

Govori se o tem, da so bili Armenci prvi, ki so upodabljali križ. Prej so za simbol krščanstva uporabljali ribo, še le kasneje se je pojavil križ, na njem pa še Kristus. Na armenskih ikonah se pojavlja križ, brez Kristusa, ovit s cvetjem, sadjem,  zelenjem in korenine, ki rastejo navzgor.
Simbol radosti. Zakaj torej malikovanje bolečine in smrti?

Zakaj za veliko noč opevamo Kristusovo trpljenje? Zakaj ne vstajenje? To je vendar simbol veselja, vstajenje?

Tudi v zadnji oddaji Vesne Milek Od blizu s patrom K. Geržanom je bilo izpostavljeno podobno vprašanje, zakaj bog dopušča vse to trpljenje na Zemlji.

Pri jogi se prav tako pogovarjamo o tem, da se skozi bolečino in odtegnitev duša največ nauči. Je že tako. Čeprav sama nisem najbolj naklonjena tej predpostavki, da je za učenje vedno treba trpeti. Lahko se učiš tudi brez bolečin, a je res, da smo tako sprogramirani, da če je vse OK, se nam zdi to samo po sebi umevno in nima dodane vrednosti.

Če pogledam svoje življenje, vidim, da je bilo kar nekaj trnja. Notranje bitke v srednji šoli, nesrečne ljubezni, načrtovanje družine prek splavov, enoletno usposabljanje na berglah zaradi kompliciranega zloma gležnja, veliko migren in  živčnih napetosti, rak na dojki, šest let tožarjenja za zemljišče v Iški, napeti odnosi z mamo …Kar lep seznam! Vendar pa so bili vsi ti dogodki moj križev pot in vsaka postaja je bila priložnost za notranjo krepitev in zveličanje (že sama beseda pove, da si po tem večji, a ni lepa tale naša slovenština?) Še ena beseda se zadnje čase v zvezi s tem pojavlja v našem jeziku: opolnomočenje. Lepo, dati polno moč zavesti.

Pater Geržan je odgovoril na Vesnino vprašanje o trpljenju, da s tem razvijemo sočutnost do sočloveka in da nas to dela velike. Tudi sama pri predstavitvi Svitanj govorim o sočutju. Brez njega smo kot potapljajoči kamni v morju.

Pa veliko zveličanja in opolnomočenja vsem!

Čustveni vampirji

Avtorice Ksenije Tratnik

Čustveni vampirji - Kako se ubraniti pred tatovi energije

Gotovo ste že srečali človeka, ki si je s šarmom, teatralnostjo in s krinko prijaznosti pridobil vaše zaupanje, nato pa vas je z nadzorom ali vpletanjem v vaše življenje izigral, čustveno izčrpaval in vam kakor pijavka izpil vso energijo. To so čustveni vampirji. Melodramatična prispodoba je zgolj v vampirske kostume preoblečena klinična diagnoza osebnostne motnje, za katero velja, da z njo nimajo težave tisti, ki jih imajo, pač pa vsi v njihovi okolici.

»Vseh osebnostnih motenj je v populaciji med 8 in 12,5 odstotka, kar je dovolj, da se mora vsakdo med nami, ki se ne odloči živeti kot puščavnik, o njih vsaj malo poučiti – iz golega nagona po preživetju,« meni specialna psihiatrinja na Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo Psihiatrične klinike Ljubljana, dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Če skrbite za svoje zdravje – tako duševno kot telesno, opozarja, druženje s čustvenimi vampirji sodi v nezdrav življenjski slog.

Vampir je mitološko bitje, ki se prehranjuje z življenjsko silo živih bitij, v slovarju pa zanj najdemo tudi slabšalno definicijo: brezobziren, neusmiljen izkoriščevalec. Prav metafora vampirja pokaže na ključne značilnosti ljudi z osebnostnimi motnjami. »Izraz čustveni vampirji je leta 2001 kot prvi uporabil ameriški psiholog Albert J. Bernstein v svoji knjigi Čustveni vampirji, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu. Poglobljene teoretične razprave in raziskave ne sežejo do laične javnosti, zato si je Bernstein zanjo izposodil metaforo iz pravljičnega sveta vampirjev, ki pijejo kri in druge v odnosu popolnoma izčrpajo, tako čustveno in telesno kot tudi finančno,« pojasnjuje dr. Dernovšek.

Ali bo po moje – ali pa pojdi

 

»Za ljudi z osebnostnimi motnjami je najbolj značilno, da so pri njih nekatere lastnosti znatno bolj poudarjene, kot bi v dani kulturi pričakovali. Vzorci njihovega mišljenja, čustvovanja in vedenja so neprožni, trdovratno zasidrani, ne spremenijo pa jih niti takrat, ko imajo zaradi njih težave. Vso svojo energijo usmerijo v spreminjanje okolice – seveda pa jim to ne uspe vedno, in takrat energijo preusmerijo v prelaganje krivde in odgovornosti na okolico, usodo ali neustrezne okoliščine. Skratka, iz slabih izkušenj se ne naučijo ničesar. Taki ljudje so v središču svojega malega sveta. Zanje velja: ali bo po moje – ali pa pojdi,« pojasnjuje psihiatrinja. Pogled čustvenih izsiljevalcev na svet je drugačen kot pri ostalih ljudeh.

Nekoga moraš imeti rad

       Ivan Minatti

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,

nekomu moraš nasloniti roko na ramo,

da se, lačna, nasiti bližine,

nekomu moraš, moraš,

to je kot kruh, kot požirek vode,

moraš dati svoje bele oblake,

svoje drzne ptice sanj,

svoje plašne ptice nemoči

- nekje vendar mora biti zanje

gnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad,

pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen

ker drevesa in trave vedo za samoto

- kajti koraki vselej odidejo dalje,

pa čeprav se za hip ustavijo -,

ker reka ve za žalost

- če se le nagne nad svojo globino, -

ker kamen pozna bolečino

- koliko težkih nog

je že šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad,

nekoga moraš imeti rad,

z nekom moraš v korak,

v isto sled –

o trave, reka, kamen, drevo,

molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov

dobra, velika bitja,

ki spregovore samo,

kadar umolknejo ljudje.