Ne vem, če je tehtala 40 kg. Bila je majhna,
drobna, a odločna in polna življenja. Življenje jo je teplo, dobesedno in v
prenesenem pomenu. Potem je ponovljeni rak na pljučih dokončal svoje …
Zberemo se pred Marijino mrliško vežico. V
zraku je nek optimizem, še vedno deluje energija naše Darči, naše metuljčice ali
kresničke na steroidih, kot smo ji šaljivo rekli. V spomin prikličem, kako je
enkrat pozimi plesala z Nives v Kalimeru na Despacito, pa na Parni valjak,
Poslednji poljubac … Mislim, da je bil to njen Poslednji ples.
Tudi njena družina je tukaj. Vemo, da se niso
najbolj razumeli. Raztepeni so okoli vežice, da ne veš, komu izreči sožalje.
Hči je v japankah, Darjin tako ljubljeni vnuk, nad katerim je imela skrbništvo,
pa s svojimi prijatelji čisto drugje.
Približa se duhovnik. Torej cerkveni pogreb.
Nikoli si ne bi mislila, da zahajajo v cerkev. Nebo je modro, zrak svež, venci
z belorožnatimi vrtnicami.
Prevzame me duhovnikov govor. Saj poznamo téme
o večnem življenju in vstajenju, a zanimivo je, da poudari, da iz imena izhaja,
da je bila Darja DAR za svoje bližnje, da nam je življenje itak podarjeno, da
sta najpomembnejša ljubezen in odpuščanje. Enako misel sem zapisala v govoru,
ki smo ga Kalimerovci sestavili Darji v slovo. Enako govori indijska
filozofija, samo protagonisti so drugi.
Sprevod se premakne ob pesmi Ave Marija, ki
počasi naseljuje nebo, se vije med cipresami, naseljuje naša srca in prinaša
zavedanje, da je lepo živeti, da je treba izkoristiti vsak trenutek. Darja je
že onkraj mavrice, mi pa smo še tu ….
