Politike pa NE in Izrekanja 2026

Pred volitvami javni prostor prepredejo predstavitveni slogani političnih strank. Vse ponujajo med in mleko in da bo poslej z njimi vse drugače. Govori se o “visečem” parlamentu, karkoli je že to in o preseganju delitve na leve in desne.  Meni že vsa ta videna tragi(komedija) preseda, edino, kar še prenesem so kakšni kritični ozaveščujoči zapisi na FB, ki pa so seveda glas vpijočega v puščavi. Če bo veliki diktator zaprl pipco nevladnim organizacijam, kot že zdaj rohni na predvolilnih srečanjih, bo utišan še ta kritičen glas.

Mi amaterski pesniki pa se ukvarjamo s sabo. Vsako leto v februarju v okviru Javnega sklada Republike Slovenije izrekamo svojo svežo poezijo. Pesnenje je kot terapija, kot eksorcizem. Iz sebe izganjaš hudiča, da bi dosegel svetlobo.  Je čiščenje travm ali prelivanje hrepenenja po združitvi s presežnim. Moja poezija je bila najprej lirična in zasanjana, nato zaljubljena, potem žalostna in melanholična, zdaj pa postaja bolj filozofska. Je odraz mojega osebnega razvoja, kar je logično. Brez oživljanja so pesmi mrtve črke na papirju, zato se že zdaj veselim 4. februarja, ko bo med branjem nad nami bdel duh velikega pesnika Tomaža Šalamuna.

Seveda pa je treba prebirati tudi druge avtorje. Bolečine v križu me priklenijo na štiridnevno negibnost v postelji. Pa si vzamem v roke izpoved pustolovca zmote Miho Šaleharja. Kapo dol, je izredno prodoren in načitan, duhovit in luciden.  Našel je formulo avtoironije in me literalno zelo zadovolji, vsebinsko pa ne. Sprašujem se, če je že pri šestinštiridesetih tako zaskrbljen zaradi izgube identitete šišenskega ženskarja in kvaziintelektualca ter radijskega gobezdača, kaj bo šele v tretji tretjini svojega življenja. Razumem, da takšni alfa samci in individuumi zasmehujejo duhovnost, a morajo potem najti svoj odgovor na osmišlenost življenja. Morda v novi knjigi, ko bo star šestdeset? Bom kupila Mihi, če jo boš spisal.

Še en individuum, ki išče smisel življenja je Tomaž Mihelič v knjigi 33. Na platnicah piše, da to ni še ena knjiga o Caminu. Ni mi blo jasno, zakaj so na hrbtni strani kritiko napisali Magnifico in Helena Blagne. Potem mi pa vžge, da je to tip, ki ga poznamo kot Marleno. Piše tekoče in iskreno, včasih so metafore mal infantilne, ko npr, svojo danko poimenuje z desetimi ljubkajočimi izrazi. Je brutalno iskren pri zapisovanju tegob na romarski poti. V osebe, ki jih srečuje na poti, preobleče svoj aktivizem o čutečih moških, transvestitstvu, lažnivih gurujih …Izpove svoje travme iz otroštva, ko so ga klicali “moška pičkica”, spregovori o svoji obsesivni kompulzivni motnji. Tomaž si pač želi, da ga sprejmemo takšnega kot je, brez predsodkov, kar mu na Caminu med tujci, ki niso pod vplivom slovenskih moralistov, seveda uspe. V knjigi je veliko duhovnih modrosti in zelo se strinjam z njim, ko pravi, da tisti, ki se ni v sebi najdel, se tudi na Caminu ne bo. Amen!

Na vsa ta literarna razglabljanja o človekovi biti in smislu življenja pa še duhovit Bob leta 2025, ki ga je izrekel publicist Marko Radmilovič: "Na začetku in koncu človekovega življenja, pa kar nekajkrat tudi vmes, stoji medicinska sestra. Ne Golob, ne Janša, ne Jezus, ne Mohamed, ne frak in ne talar. Nehajte se zajebavati in jih plačajte!"

 

 

Novoletni drobir na svetovnih potovanjih in v kabareju

Novo leto pričakam pod jasnim zvezdnim nebom in luno, s šampanjcem v roki in kot otrok poskakujem od veselja, ko gledam nekaj redkih ognjemetov v naši vasi. Teh praznikov ne maram, povsod potrošništvo in hektika, Božički  in jestvine po TV, kaj bomo kupili za darila, kaj bomo jedli … Edini dober oglas je tisti, ko vnukinja zaradi dedka, ki je v bolnišnici, organizira ponovno novoletno praznovanje!

Hvalabogu da v sebi najdem še nekaj tiste novoletne čarobnosti ob nanovo rojenem dnevu in željah. V duhovnem smislu to ni nobena bistvena prelomnica. Delo na sebi je nenehen proces, preizkušnje prihajajo naproti in ti jih nato procesiraš v svoje in najvišje dobro.

Bralne urice posvetim Almi Karlin in njenim Samotnim potovanjem po svetu. Kako pogumna je bila ta ženska, da se je toliko let nazaj sama odpravila na študijsko potovanje po svetu. Kot Kolumb je preučevala rastlinstvom in živalstvo oddaljenih dežel in secirala družbene odnose. Kako lucidni so njeni opisi običajev in strasti “moških dvonožcev”, kot jih imenuje, ki so to drobceno bitje z živahnimi lasmi nenehno snubili in napadali z nizkimi strastmi. Zapiše:

Grenko je, da vidi moški v ženski le predmet svojega trenutnega poželenja in ne bitja, ki mu zaupa, ki ga ljubi zaradi lastnosti in posebnosti… Poleg spolnega užitka je obstajalo še mnogo drugih vrednot – umetnost, glasba, znanje, lepota… Ženska se moškemu lahko podari  - to je njena pravica. Vendar si mora postaviti ceno, še posebej, če je umetnica…”

Še en ženski lik, ki me je prevzel te dni je Liza Minelli v znamenitem Kabaretu. Tukaj imamo otroško-ženski lik, pristno sproščeno bitje z veliki radoživimi očmi, ki pa brez težav daje na razpolago svoje telo. Zaradi nosečnosti bi izgubila to svojo “svobodo” zato splavi, da bo lahko še naprej plesala in pela v grotesknem kabaretu v okolju  vzhajajočega nacizma in sanjala, da bo nekoč postala gledališka igralka.

Pristavit moram še eno alternativno politično, čeprav se za uradno politiko bolj malo zanimam. In sicer dosežka civilnih gibanj, Nike Kovač I8M My Voice My Choice za varen in dostopen splav po vsej Evropi in ljudsko pobudo Memorandum slovenskemu narodu

 Iz uvoda Memoranduma za razmislek citiram: “Po večletnih izgubljanjih v neskončnih spiralah protislovij »zahodne civilizacije« in njene ohole »racionalnosti« – civilizacije, ki se razglaša za »demokratično« in edino poklicano za upravljanje politike, ekonomije, znanosti, tehnologij in izobraževanja na nič manj kot globalni svetovni ravni – je končno pred nami dokument, v katerem je skupina slovenskih intelektualcev, zvestih načelom izročil slovenske kulture, skušala artikulirati zasnove vizije prihodnosti Slovenije po meri ljudi in omike, po oblikah srca, po načelih uma.”

Še povezava za vse, ki vas ta vsestranski kritični dokument zanima https://memorandum.si/

Tako, zdaj pa nazaj na svoj planet

 

 

V letu, ko smo belo prali na devetdeset

Iz srca čestitam Bronji Žakelj, ki je iz svoje tragične zgodbe preživetja po težkih preizkušnjah doživela tako slišanost in prepoznavnost. Sporočilo te zgodbe je, da se da premagati vse, le če imaš voljo in moč, podporo in ljubezen. Gre za katarzo skozi sočutje. Še moj sin, ki ima raje akcijske filme kot drame, je iz kina prišel precej pretresen. A je premalo, da potočiš solzo nad Bronjinim trpljenjem. Treba je iti še korak dlje. Zamisliti se o svojem premagovanju ovir, o notranji moči, ki jo imamo ljudje, in nenazadnje tudi o aktiviranju sočutja do trpečih. Kajti vsi smo Eno, vsi smo lahko Bronja Žakelj.

Tudi sama sem šla skozi preizkušnjo raka. Prvega novembra leta 2008 sem tudi sama mislila, da bolezni ne bom preživela. Sprašujem se, kaj bi takrat dvaindvajsetletni hčerki in devetletnemu sinu rekla za popotnico v življenju, če bi se poslovila. “Da je življenje dar. Da je vseeno, kolikokrat padeš, samo da se vsakič znova spet pobereš. Da smo vsi na tem vrtiljaku življenja in da je smrt samo prehod v drugo stanje, v katerem smo enkrat vsi spet združeni …”

 

Dobro jutro, otrok

Velikokrat se z avtobusom vozim v Ljubljano in uživam v sociološki študiji prihajajočih. Opazujem mladež, kako vsak od njih bulji v telefon in skrola po ekranu. S pogledom navzdol, tako da se ga ja nič ne tiče, čepred njim stoji mamica z otrokom ali starejša oseba. Ti japiji se bodo znali pozneje s komolci prebijati v službah in na splošno skozi življenje, saj je pomemben le njihov ego.

Včeraj pa na avtobusu doživim presenečenje. Namesto velikokrat nerazpoloženega voznika je danes striček južnega porekla. Takoj začutim dobro vibracijo in ga pozdravim, kar običajno ne delam. Sam smeh ga je in dobra volja. Ko zjutraj prihajajo na bus osnovnošolci, vsakega pozdravi z “Dobro jutro, otrok.” A ni to najlepši pozdrav, ki si ga lahko zamisliš. Med pesmimi z radia si stric prepeva in požvižgava. Spomnim se filma, ko to tamo pjeva, hihi.

Kako lep začetek dneva, ko naš avtobus veselja reže kilometre skozi zasanjano jesensko pokrajino Barja.

Dobro jutro, nov dan, dobro jutro, ljudje!

Generacijo moja

Tale december je primeren čas, da naredimo nekakšno bilanco preteklega leta. Moj dosežek in osebna sreča je, da sva z mojo sodarivayko na jogi kazali pot dviganja zavesti in osebnega razvoja skozi srčno čakro in vseobsegajočo ljubezen. Največje plačilo je, da zvesto prihajajo in da sva v tem letu pridobili še tri nove obiskovalke.

Potem se mi je zgodil še en vnuček. Njegove črne očke mi prinašajo sporočilo o svetu tam čez in vzpostavljanju popkovine, ki nas vse povezuje.

Če sem še malo bolj prozaična, sem pa v tem letu pridelala malo povišano sladkorno in holesterol, tako da jupi, farmacevtska industrija bo imela profit tudi od moje trebušne slinavke in jeter.

Spašujem se, kaj pa dela moja upokojena generacija in moji bližnji prijatelji. Vsi iščemo svojo identiteto, da ne bi ostali brezbarvni penzionisti, ki v bankio stojijo v vrsti in čakajo na penzijo. Ali štejejo dni, ko bodo imeli v štacunah 10% popust. Eni upokojeni prijatli so šli v aktivizem proti nadzoru moči elit, drugi v kritične zapise na Facebooku, tretji na aktivizem za krščansko demokracijo, nekateri so vzeli pot pod noge in križarijo po hribih in dolinah...

Kot je rekel že Martin Luther King jr. in sem uporabila kot predgovor k svoji knjigi Svitanja:

“Če ne moreš leteti, potem teci.

Če ne moreš teči, potem hodi.

Če ne moreš hoditi, potem se plazi.

Karkoli že počmeš, se moraš premikati naprej.”