nedelja, 15. november 2026

Jutra v Dženinu


 

Kje je Dženin? Mogoče v Istri ali Italiji (Genigno?) Ne, to je palestinsko begunsko taborišče, kamor so Izraelci leta 1948 izselili palestinski živelj iz njihove vasi Ein Hod. Roman Jutra v Dženinu palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa je ganljiva in tragična v zgodba rodbine Abulhedža, katere veje družinskega drevesa so se skoraj popolnoma posušile, saj so v letih do 2002 izraelski vojaki v več pobojih pobili celo družino, razen hčere glavne junakinje Alme, Sare, in brata Izmaela, kasneje poimenovanega David, ki ga ugrabi izraelski poveljnik in dolgo leta živi v prepričanju, da je Izraelec in ne Palestinec.

Edina preživela, hči Sara, se sprašuje: “kako naj Dženin pozabim? Kako naj človek nosi tako težko breme? Kako naj živi v svetu, ki tako dolgo odvrača pogled od krivic?

Možni odgovori so trije:

Da izključiš čustva, tako da zgradiš steklen pokrov svojega srca, kot poje pesnik Khalil Gibran.

Da svojo bolečino preobraziš v ljubezen.

Da se priključiš teroristični organizaciji in se maščuješ Izraelcem.

Ervin Hladnik Milharčič v spremni besedi zapiše: Palestinci kot nedolžna žrtev so deležni simpatij le, dokler s sklonjeno glavo čepijo na svoji culi, spijo v šotoru in čakajo humanitarno pomoč dobrodelnih organizacij. Takoj ko se nedolžna žrtev upre, najde puško in začne streljati nazaj, se prelevi v terorista, ki je legitimna tarča.

Žiga Divjak in Gregor Zorc sta besedilo letos uprizorila v Mariborski drami in na vprašanje, kako uprizoriti to tragedijo, odgovorita: »z branjem, ki ne išče katarze, s stoli, ki še naprej padajo v gomilo, in s tišino, v kateri postane jasno, da je roman že zdavnaj prehitela resničnost. Jutra v Dženinu so zdaj.”

In nato se spomnimo, ko se zbujamo v jutra v Ljubljani, Iški, Lazah, Visokem in povsod drugje po Sloveniji!

O zasvojenosti

Sezuje me podkast Selakoviča z Aleksandrom Volavškom. Selakovičev način vodenja je ravno na meji sprejemljivosti mojih živčnih končičev zaradi feminilnega in počasnega načina govora, s katerim si daje pomembnost.

Ima pa zanimive goste in tokratni je res mega. https://www.linkedin.com/posts/klemenselakovic_mo%C5%BEno-je-biti-tudi-sre%C4%8Den-aleksander-volav%C5%A1ek-activity-7527338894606946304-gZM3

Izpoved Aleksandra Volavška, odvisnika od OxyContina, neke vrste morfija, ki ga je jemal 11 let zaradi bolečin v mišicah, pridelanih po kemoterapiji zdravljenja raka. Naključje je hotelo, da sem Jana vozila k njemu na računalniško usposabljanje v tistih najhujših letih njegovega pogrezanja v brezno. Imel je cca 120 kg, popil na galone kave, Monsterja in piva. Potem je šel na zdravljenje od odvisnosti na Poljanski nasip in se po dolgi in naporni poti zazdravil, da sedaj nastopa v 58-kilogramski manjši različici, predava odvisnikom, napiše knjigo, je ambassador tudi na Onkologiji.

S svojim primerom kaže, da se da. Da ni nič izgubljeno, četudi kdaj ne vidiš izhoda. Zamenjati moraš vzorce, prepričanja, vztrajati, spremeniti življenje. Pripoveduje spontano, iskreno, o spodletelih samomorih, sramoti odvisnika, ki vse podredi svoji potrebi po “drogi”, o samosvojosti, o terapevtih. Govori skromno, ne išče publicitete, pravi: Če komu moje pripovedovanje, kaj pomaga, prav, če ne, nič hudega. In vrhunec njegovega spoznanja: Mogoče je biti tudi srečen.

Vsi smo po malem odvisni od česa. Pa naj bodo to protibolečinske tablete, čiki, pivo, igre na srečo, odnosi, potrditve, da ne naštevam. Nekaj, nad čemer nimamo nadzora, čeprav se tega podzavestno zavedamo, a nočemo priznati, nam in našim bližnjim pa škoduje. A samo SPREMEMBA lahko prinese srečo.


ponedeljek, 2. november 2026

Pazi hud pes (Petrol)

Se spomnite marketinške akcije Petrola na P, šla je nekako takole: Petra potuje proti Petrolu, da Pokupi Pomembne Potrebščine. Moja enačica zveni takole: Darja se včlani v Petrol klub, da Pokupi Pike, pol pa začne Petrol Preklinjati. Zakaj? To velezveneče podjetje ga je v mojem primeru na debelo Polomilo. Poleg naftnih derivatov namreč opravlja tudi čiščenje odpadnih voda. Par mesecev lepo plačujem njihovo storitev po računih, ki mi jih dostavljajo na moj naslov v Iški. Ko se potem okoli novega leta prijavim v Petrol klub, se začne odisejada.

Pri registraciji podatkov mojemu imenu podpišejo naslov Banija 13 in podatke o tej NN osebi na tem naslovu. Kličem 2x, urgiram spremembo, gospe na liniji niso preveč kooperativne. Uspemo spremeniti tel.št., naslov ostane Banija 13. Ko Petrol preide na čiščenje voda v navezi z drugim izvajalcem, VOKO, sistem lepo pogoltne napačen naslov in šestmesečni računi romajo na ta misteriozni naslov, meni se pa nabira neplačan dolg, ki danes znaša 211,06 €!! Pet mesecev torej Potrebujejo, da me končno nekdo Pokliče in vpraša za naslov. Nadaljna 2 tedna Potrebujejo, da mi pošljejo račune. Še preden jih Prejmem, me že terjajo iz računovodstva, zakaj še nisem Poravnala dolga. Popenim in napišem jezno pismo na aplikacijo Povej Petrolu in glej ga zlomka, že en teden čakam na odgovor.!? Kakšna šlomastika (brez P-ja) in kakšni mazači! V času izjemne pozornosti na varstvo osebnih podatkov, se zgodi tak kiks, ki me je povezal z intimnimi podatki druge osebe!! Znajo se edino opravičevati za nevščečnosti.

Zato se Pazite Petrola, če boste imeli z njim kakšne druge opravke kot točenje goriva. Sicer ne grize, povzroči pa Psihične motnje.

Zdaj pa k lepšim stvarem. Kinematografija. V zadnjih dneh vidim 3 lepe filme. Francoski Nebrušen diamant o mladenki, ki živi samo za všečke na spletu in žrtvuje svoje telo, da je influenserka in kandidira za reality šou. Subtilna študija in kritika mlade zablojene generacije, ki se z všečki prebija iz revščine in neurejenih družinskih razmer. Posebno lepi so odlomki z violončelom, ki predstavljajo globji razmislek o situaciji in prekinitev z aktualno tehno glasbo.

Drugi je slovenski film o Idi v Prekmurju. Čuti se ženski dotik kinematografije. Počasna kamera, lepi posnetki narave, ta prav feeling socialističnega ruralnega Prekmurja in poanta filma o ljubezni, ki povezuje življenje in smrt. Spet zborovsko petje in notranjo nemoč glavne igralke, ker jo zaradi fušanja ne sprejmejo v pevski zbor, in ne poje “nobenega” glasu. 

Tretji film je Moja Vesna v koprodukciji avstralske in slovenske kinematografije. Počasna kamera, prizori penjenja avstralskih valov, životarjenje slovensko-avstralske družine, ki po materini smrti razpada na koščke. Izredno intenzivni prizori poezije, ki bruha iz noseče dvajsetletnice. Ganljiva skrb mlajše sestre za to nosečo sestro, ki je popolnoma zblojena in neodgovorna. Ko rodi dojenčka, ga zapusti in ta ostane na ramenih fotra (odličen Grega Bakovič) in mlajše sestre, ki se ob koncu filma zazreta v pljuskanje morja. V Sloveniji rojena in v Melbournu živeča režiserka, Sara Kern, o filmu pove: “ Gre za upanje za pot naprej, v novo živost, je tam zunaj, med ljudmi; med novospletenimi vezmi, ki so edino, kar tujo deželo naredi dom. Moja in Vesna skozi film najdeta vsaka svojo pot naprej.«

 

 

 


 

Trije odlični ženski prvenci. Bravo ženske režiserke in scenaristke, zaradi vaše subtilnosti je življenje lepše!