Kje je Dženin? Mogoče v Istri ali Italiji (Genigno?) Ne, to je palestinsko begunsko taborišče, kamor so Izraelci leta 1948 izselili palestinski živelj iz njihove vasi Ein Hod. Roman Jutra v Dženinu palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa je ganljiva in tragična v zgodba rodbine Abulhedža, katere veje družinskega drevesa so se skoraj popolnoma posušile, saj so v letih do 2002 izraelski vojaki v več pobojih pobili celo družino, razen hčere glavne junakinje Alme, Sare, in brata Izmaela, kasneje poimenovanega David, ki ga ugrabi izraelski poveljnik in dolgo leta živi v prepričanju, da je Izraelec in ne Palestinec.
Edina preživela, hči Sara, se sprašuje: “kako naj Dženin pozabim? Kako naj človek nosi tako težko breme? Kako naj živi v svetu, ki tako dolgo odvrača pogled od krivic?
Možni odgovori so trije:
Da izključiš čustva, tako da zgradiš steklen pokrov svojega srca, kot poje pesnik Khalil Gibran.
Da svojo bolečino preobraziš v ljubezen.
Da se priključiš teroristični organizaciji in se maščuješ Izraelcem.
Ervin Hladnik Milharčič v spremni besedi zapiše: Palestinci kot nedolžna žrtev so deležni simpatij le, dokler s sklonjeno glavo čepijo na svoji culi, spijo v šotoru in čakajo humanitarno pomoč dobrodelnih organizacij. Takoj ko se nedolžna žrtev upre, najde puško in začne streljati nazaj, se prelevi v terorista, ki je legitimna tarča.
Žiga Divjak in Gregor Zorc sta besedilo letos uprizorila v Mariborski drami in na vprašanje, kako uprizoriti to tragedijo, odgovorita: »z branjem, ki ne išče katarze, s stoli, ki še naprej padajo v gomilo, in s tišino, v kateri postane jasno, da je roman že zdavnaj prehitela resničnost. Jutra v Dženinu so zdaj.”
In nato se spomnimo, ko se zbujamo v jutra v Ljubljani, Iški, Lazah, Visokem in povsod drugje po Sloveniji!
O zasvojenosti
Sezuje me podkast Selakoviča z Aleksandrom Volavškom. Selakovičev način vodenja je ravno na meji sprejemljivosti mojih živčnih končičev zaradi feminilnega in počasnega načina govora, s katerim si daje pomembnost.
Ima pa zanimive goste in tokratni je res mega. https://www.linkedin.com/posts/klemenselakovic_mo%C5%BEno-je-biti-tudi-sre%C4%8Den-aleksander-volav%C5%A1ek-activity-7527338894606946304-gZM3
Izpoved Aleksandra Volavška, odvisnika od OxyContina, neke vrste morfija, ki ga je jemal 11 let zaradi bolečin v mišicah, pridelanih po kemoterapiji zdravljenja raka. Naključje je hotelo, da sem Jana vozila k njemu na računalniško usposabljanje v tistih najhujših letih njegovega pogrezanja v brezno. Imel je cca 120 kg, popil na galone kave, Monsterja in piva. Potem je šel na zdravljenje od odvisnosti na Poljanski nasip in se po dolgi in naporni poti zazdravil, da sedaj nastopa v 58-kilogramski manjši različici, predava odvisnikom, napiše knjigo, je ambassador tudi na Onkologiji.
S svojim primerom kaže, da se da. Da ni nič izgubljeno, četudi kdaj ne vidiš izhoda. Zamenjati moraš vzorce, prepričanja, vztrajati, spremeniti življenje. Pripoveduje spontano, iskreno, o spodletelih samomorih, sramoti odvisnika, ki vse podredi svoji potrebi po “drogi”, o samosvojosti, o terapevtih. Govori skromno, ne išče publicitete, pravi: Če komu moje pripovedovanje, kaj pomaga, prav, če ne, nič hudega. In vrhunec njegovega spoznanja: Mogoče je biti tudi srečen.
Vsi smo po malem odvisni od česa. Pa naj bodo to protibolečinske tablete, čiki, pivo, igre na srečo, odnosi, potrditve, da ne naštevam. Nekaj, nad čemer nimamo nadzora, čeprav se tega podzavestno zavedamo, a nočemo priznati, nam in našim bližnjim pa škoduje. A samo SPREMEMBA lahko prinese srečo.


