Žoga je okrogla in ko šprica testosteron

 Kruha in iger!

Žoge in prešvicanih teles!

Noro, koliko ljudi je na stadione privabil tale nogomet, kot najpomembnejša stranska stvar v življenju. Koliko energije se sprosti ob navijanju za svoje ekipe. Če bi le lahko kako to energijo ujeli in jo pretvorili v kaj koristnega npr. nočno osvetljavo mest ali poganjanje kakšnih naprav.

Možati fantje se podijo za okroglim usnjem, se mečejo eden na drugega ob golu, si slačijo prešvicane drese, množica pa v transu vzklika junakom gola. Imamo testosteron na delu na zelenici in tudi na tribunah, ker roko na srce, več je moških kot ženskih navijačev. Pozabljena je Gaza in Ukrajina, zdaj se je še belolasi klovn vmešal v predpise FIFE in izboril razveljavljenje prepovedi igre ameriškemu igralcu zaradi rdečega kartona. Kajti Kralj testosterona brez možganov zmore vse. Je Kralj vsega sveta!

Nadaljujem testosteronsko zgodbo. V našem domačem pubu ima natakarica okoli šanka sedeže za najbolj testosteronske kavboje. Ti se dnevno gnetejo okoli nje, ji dobacivajo razne štose, ona se jim smeji, oni se počutijo, da so ta pravi dedci, da jih vsaj nekdo še potrjuje, saj jih doma žene ne šlivijo več in se že zdavnaj več ne smejijo njihovim štosom. Ali so pa samski in tako dobijo vsaj še malo potrditve, da je njihov testosterone še na delu. Tudi med sabo tekmujejo, kdo je večji frajer, saj tekmovanje med frajerji pač mora obstajati. Pijača pa teče in tako so vsi zadovoljni!

Opravičujem se moški populaciji in da me ne boste narobe razumeli, seveda obstajajo moški, ki svoj testosteron vključijo v um, humor in višje  življenjske cilje. Ki so čuteči in senzibilni, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, pišejo poezijo, ki svojo potrditev iščejo drugje, ne na stadionih in ne za šankom.

Ki spoštujejo ženski spol kot enakovreden, s katerim sodelujejo in ne tekmujejo.

Da bi bilo čim več takšnih!

 

Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan

 

Pa ne bom pisala o žvižganju najbrž plačanih osebkov, ki so prekinili govor NPM med njenim konstruktivnim in kritičnim govorom na proslavi. Po mojem so dobili na listu napisane ključne besede npr. Gaza ali nevladne organizacije (saj vsebine zagotovo niso razumeli) in so začeli žvižgati kot to počnejo na nogometnih tekmah. Pri JJ so jim najbrž tudi dali ključne besede, morda celo minutažo govora, kdaj naj začnejo fanatično ploskati. Režija predstave tudi ni bila po mojem okusu, preveč sladkobno domoljubna, ampak vsak ima pravico do svojega mnenja. Domoljubje je pač v srcu in zavedam se, da je njegova svečana obeležitev težavna zadeva, ki bi bila gledljiva za vse. Včasih so bili režiserji bolj artistični, plezalo se je po TR3, Zoran Predin je pel o rdeči zvezdi, danes imamo bolj narodno zabavno in citre, manjkale so edino čebelice….

No, glede sanj, o državi že dolgo ne sanjam več. Gradim svojo hišo kot v pesmi poje Feri Lainšček.:/Ni res, da le sanjam in čakam/Sezidal nevidno sem hišo/Tu vse je tako, kot sem želel/Ostal boš lahko še pri meni/Dokler boš vsaj še skušal verjeti/Da svet ni brezupen in beden…

Bom vseeno nadaljevala s politično temo. Redko poslušam kakšne podkaste, tokrat sem naredila izjemo z intervjujem Suzane Lovec iz N1 z nekdanjim tesnim sodelavcem Janeza Drnovška, Gregorjem Golobičem. Ker se “kao” ne ukvarja več s politiko lahko svobodno kritizira tako levo in desno sredino. Intervju me je navdušil, ker je Gregor izredno elokventen in luciden sogovornik Kot jezikoslovka sem se zabavala nad njegovim izrazoslovjem. Govori o “naturščikih brez izkušenj, hlastanju mesijanskih odrešenikov, da so stranke novih obrazov sekte, da je imel Golob svoj dvor, da je prišel na sceno kot dolgolaso projekcijsko platno, …pojesti zadnjega ljudožerca, nihče ne problematizira programa Lažnice o izstopu iz SZO, NATA, anticepilstva itd.

Toplo priporočam kot oddih od težkih komentatorskih političnih tem na družbenih omrežjih. Eno hladno pivo v roke, v senčko in na poslušanje podkasta na naslovu: https://www.youtube.com/watch?v=SCvw9-XjGJc

Jutri je pa itak nov dan, ki so ga mora narediti vsak sam!

Dolgočasna vlada??

 

A se že kej dolgočasite ob novi dolgočasni vladi, kot jo je imenoval JJ?

A že kej zehate ob pocestniškem obnašanju poslank Svobode?

A se že kej ležerno pretegujete ob ihtavem sprejemanju interventnega zakona, v katerega so zbasali vse, kar so želeli povoziti od prejšnje vlade. Še preden so zasedli tako želene poslanske stolčke že rožljajo s kostmi padlih v povojnih pobojih, že snemajo palestinsko zastavo in izrekajo dobrodošlico izraelskim klavcem. Kot ihtav otrok, ki cepeta in hoče vse takoooj.

Hvala bogu, da nevladniki in opozicija ne zehajo, čeprav so brezzobi tigri in don kihoti, ki se borijo z mlini na veter. Hvala bogu, da politična satira Kaj dogajnikov še živi, se mi pa zdi, da ne bodo prav dolgo in tudi Marcela bodo najbrž odnesli iz studia s stolom vred.

Se mi je pa beseda “dolgočasnost” prikradla v glavo tudi prejšnji teden ob vsakoletni kontroli na onkologiji. Pregled poteka takole:najprej na recepciji dobiš identifikacijske nalepke in greš proti ambulanti 6.Ko te pokličejo, oddaš nalepke in greš v kabino, kjer se slečeš do pasu in čakaš, da te pokliče noter onkologinja. To so kot vice pred rajem, ko te zdravnica pretipa in glede na stanje dobiš prvo mnenje pred krvnimi izvidi in mamografijo. In tukaj izrečem tole besedo, da sem “dolgočasna” bolnica, ker se po osemnajstih letih od bolezni dobro počutim, nimam težav, aktivno živim in razmišljam … Čak mal, Darja, dolgočasje je po Franu: duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe in zabave.

Mal se zamisli in nikoli več ne uporabljaj te besede za svoje stanje. Hvaležna sem, da sem z rakom tako dobro opravila, si zgradila svet na novo srečala toliko nedolgočasnih ljudi na tej poti. Naj torej živi kratkočasje in naša notranja moč, s katero se borimo proti zaspanosti in ležernosti.

Nikoli več zdolgočaseni!