Kraljica je ostala doma in Cesarjeva nova oblačila

Kraljica pa je ostala doma. Ko je bilo treba iti v ZDA, Pariz, Rim, se je nastavljala kameram, hodila z Nancy na kosilo, se pomenkovala z Mme Macron, zdaj pa na soočenje dveh največjih ni prišla pred kamere, ker se kao ne udeležuje soočenj. Jasno, najboljš je da ta velika humanitarka, kot pravi Golobček, sama “iz ozadja” kreira svoje podkaste in Tik toke, pridiga o zaščiti medvedov in nutrij, vegetarijanski prehrani Slovenčkov in zdravem življenju. Mme Janša je na soočenje zmogla brez sprenevedanja, korektno kot žena spregovorila nekaj stavkov o družinskem življenju in kot zdravnica o težkem stanju v zdravstvu. Golobu ni blo všeč, da je to izpostavila in se je, ko so kamere ugasnile, kar malo zadržal z njo v pogovoru. Skratka soočenje je bilo polno gnojnice, ki sta jo zlivala eden po drugem, scena je bila pravi boksasrski ring, Petra Kerčmar pa je slabo usmerjala nekonstruktivno debato. Bljak, bljak. Pejmo vseeno vsi na volišča, da vsaj malo oblečemo cesarja.

Na domači sceni se igram z večjim vnučkom, z Zvonetom Šerugo potujem po svetu v knjigi Drugačne zvezde, se bojujem s statini in povišanem holesterolu. Še včeraj mi je zdravnica drajsala po vratnih žilah in izgovarjala neke čudne številke 66/13, 85/19, 22, slišala sem, kako kri šopa po vratnih žilah (puh, puh, puh) in končna sodba: “Nimate naplastenih žil, kontrola čez 4 leta.”

Nekje na sredi me preseneti novica o smrti dr. Alojza Ihana. Bil mi je všeč tako kot doktor, ko je preudarno in razumno govoril o medicinski znanosti, in kot pesnik, ko se je poglabljal v magično neulovljivost čudežnosti.

Takole lepo mu je ob slovesu zapisal prijatelj:

»Umetniškost ljudi me pogosto fascinira. To je neposredna povezava z našo višjo silo, z Bogom. In Alojz, ti si tak neizmerni umetnik. Naj tvoje Kreacije zdaj dobijo drugo raven. Naj se ti odpre vse tisto, kar si prej le slutil. V polnem sijaju in vsej lepoti. Nekoč pa se srečamo pod kostanji...«

In še pesnikova slutnja o bivanju in vračanju domov, kjer vse traja večno:

“Kakor je, je že bilo.

In vendar bo, kakor v spominu,

se vedno znova vračalo domov.”

— Alojz Ihan

Gram srca za človeštvo

Dokumentarec Jana Cvitkoviča Gram srca govori o brezdomcih in njihovih življenjskih zgodbah. Ni solzav, ni patetičen, brezdomci iskreno in brez dlake na jeziku pripovedujejo svojo zgodbo, kako so pristali na cesti in postali odvisniki od drog in alkohola. Vsem je skupna ena rana. To je pomanjkanje topline in ljubezni v otroštvu. Kamera samo beleži bolečino človeškega obstoja, ki se je ne da več zakrpati, ker je za te ljudi že prepozno.

Ali pa je prepozno tudi za gojence vzgojnega zavoda Planina? Dr. Leonida Zalokar prav tako pripoveduje zgodbe, tokrat otrok iz problematičnih družin, ki končajo v tem domu. Tudi zaradi pomanjkanja ljubezni v otroštvu, zaradi preveč permisivnosti pri vzgoji ali ker je staršem vseeno zanje. Ali lahko različne terapije in komune ozdravijo ta manko ljubezni? Ali lahko pozneje v življenju partnerji zapolnijo te duševne in čustvene razpoke? Upam da res, a ni že dramatik O’Neil izjavil, da na svet pridemo zlomljeni in da nas zlepi šele sočutje sočloveka.

Na Bližnjem Vzhodu je spet zavrelo. Norec je zanetil vojno, rakete in droni sejejo smrt, civilisti umirajo, na desettisoče nedolžnih turistov ostaja ujetih na tem območju. Konec je z mednarodnim pravom, konec s človečnostjo, tudi kilogram srca ne pomaga več. Zgodovino itak krojijo interesi Velikih.

Pa spregovorimo še o individualni zgodbi srca in sočutja, tj. o zgodbi Mance Košir, ki je zaznamovala naš prostor kot prodorna novinarka in profesorica na FDV, ambasadorka staranja in branja ter tudi soočanja s smrtjo. V svoje življenje je po po operacijah raka na čeljusti dovolila kameri vstop v svoje življenjske modrosti o umiranju in pripravi na prehod v onostranstvo. Koliko optimizma je premogla ta ženska, kako veselo odmeva njen smeh v filmu. Ni tabujev, pred ogledalom se uči izgovajati šumnike po operaciji, pere si lase in se češe, obraz si maže s kremo,  kamera jo spremlja pri zdravnikih … To je hvalnica življenju in ne smrti, čeprav hčerki Tini tečejo solze, ko Manca pripoveduje neke smešne zgodbe. Najlepše posmrtno darilo je, da je obletnica njene smrti, tj. 5. marec proglašen za dan branja!!

Danes pa je 8. marec, dan žena in čestitke vsem ženam. Ženske smo zakon! Z grami našega srca je dan lepši na Zemlji!