Kako objeti nekoga, ki ima bodice in Kaj ima ljubezen s tem?

Že nemški filozof iz 19. stoletja, Arthur Schopenhauer, je poskušal razrešiti uganko: Zakaj ljudje iščejo odnose, ko pa povzročajo toliko bolečine.

Citiram: “Ježkova dilema nas opozarja na subtilno dinamiko človeških odnosov. Tako kot ježi, tudi ljudje potrebujemo bližino, vendar lahko pretirana bližina povzroči nelagodje in konflikte. Prispodoba razkriva, da moramo poiskati ravnovesje med bližino in osebno svobodo.

Ljudje pogosto hrepenimo po toplini, pripadnosti in povezanosti, vendar nas pretekle izkušnje lahko naredijo previdne. V prizadevanju za ohranjanje zdravih meja pogosto tvegamo, da postanemo preveč oddaljeni. Ježkova dilema nam zato pomaga razumeti pomen vzajemnega spoštovanja in uravnoteženosti v odnosih.«

Najbrž smo se vsi od nas v naših odnosih že kdaj zbodli z bodicami. Jaz sem se zlasti v mladosti, ko še nisem imela izkušenj z odnosi, močno zbadala nanje. In ko je postalo prehudo, zbežala. Resnejši odnosi so se začeli nekje pri dvaindvajsetih letih s tujcem, ampak spet, morda podzavestno, zavedajoč se, da taka zveza ne bo trajna. Potem novi partner, otrok, leta prilagajanja, kompromisi, gradnja lastne identitete. Približevanja in oddaljevanja kot povsod. Pomembno je, da ne idealiziraš odnosov, da si realen, da najdeš tisto razdaljo, da se ne zbodeš, a da po drugi strani nisi indiferenten.

Kaj pa ima ljubezen s tem? (povzeto po pesmi Tine Turner What’s Love Got to Do with it)

Odgovor: Ljubezen ima s tem VSE.

To, da ostaneš, namesto da pobegneš, ker lahko še tako bežiš, pa ti nikoli ne bo uspelo.

To, da svojo samoto kljub tveganju zamenjaš za bližino drugega.

To, da temo premagaš s svetlobo.

To, da bolečine pretvoriš v poezijo.

To, da si gre fant kljub tveganju presaditi bolno srce, ker želi živeti in biti mož svoji ženi ter oče svojemu otroku.

 

Brez muje se še čevelj ne obuje pa je res?

Si je treba za vsako stvar močno prizadevati ali je dovolj nevsiljivo delovanje v smeri zastavljenega cilja? 

Ne gre za pasivnost ampak za sledenje naravnemu toku stvari in zaupanje, da se bo želeno uresničilo (če nam je seveda namenjeno).

Ste že slišali za pojem Wu wei? Ne gre za novo oblačilno znamko ali telefonskega operaterja.

Izhaja iz daoistične filozofije kot nedelovanje ali delovanje brez napora. Spodbuja delovanje, ki je intuitivno in ne povzroča presežnega trenja.

Boste rekli, da to spodbuja pasivnost in lenobo, ležim in ne delam nič pa se zgodi. Ne, … gre za ravnotežje med nadzorom in zaupanjem, med aktivnostjo in sposobnostjo čakanja.

Pa pojdimo na praktične primere. V mladostnih ljubeznih sem se kar zaganjala v fante, ni bilo sledi o nobenem wu weiu. Vročekrvno in strastno naprej. Je tudi znak značaja, biti aktiven in zagret za stvar.

Če zdaj pogledam nazaj, je to pomenilo povoziti voljo drugega, ga ne upoštevati. Ker pa ni šlo za dolgotrajne zveze ni bilo večje škode. Če imaš pravega partnerja, te on itak zna uravnotežiti s svojo energijo, a ne?

Pri vnučkih na primer, se postavljam na glavo, norim z njimi, pol pride pa Jan, ni mu treba nič storiti in so že okoli njega. Pustiti stvarem, da se zgodijo.

Dobr, vem, da so odnosi bolj zapleteni, vsekakor pa je treba iskati ravnotežje med pretiranim delovanjem in vsiljevanjem svoje volje ter upoštevanjem delovanja in volje drugega ter naravnega toka stvari. Usmeriti krmilo v skupno delovanje. Sinergija namesto avtokracije, tudi v politiki, mar ne?

Vsekakor pa je koncept wu wei zelo koristen v današnjem času stalne hiperaktivnosti in visokih pričakovanj, ki ga terapevtka Darja toplo priporoča.

 

Ta čudoviti otroški svet in negovalke vsega sveta, združite se

 

Obrišem sledi vnučkovega vdiha na šipi, ko je hotel gledati ven. Otroci so tako zelo radovedni. Ko bi tudi mi odrasli obdržali to stanje duha. Očara me otroški svet, v katerem takoj verjamejo v igro vlog. Z malim se igrava džunglo in veselo mahava s palico kot mačeto in preživa za živalmi. Potem se igrava pizzerijo, iz oblancev in kamenčkov peče pice in mi jih postreže. Rečem, da ni zadost sira in potem se spet povzpne v hišico na kolih po sir. In to pet krat, deset krat, brez odmora. Pa smeh. Otroke je treba zabavati in biti malo norčav. Joj, Darja, kako ti ustreza ta vloga zabavne babice.

 

To poletje se je začelo z netopirji na podstrešju. Res lep pozdrav teme nad našimi glavami. So zaščitene živali in jih ne smemo pobijati. Počakat treba, da se sami odselijo z naslova Iška 136.

Potem partnerjevi padci in poškodbe. Ko naenkrat postaneš negovalka svojemu moškemu. Sem si sama izbrala to pot ali sem samo padla v njegovo zgodbo bolezni in pritoževanja?

Kako lepo piše Valerie Perrin v odlični knjigi Sveža voda za rože o svetlobi med partnerji na začetku njihovega združevanja. Nato sledijo vsakodnevna rutina, osebne spremembe, oddaljevanje …Svetloba počasi ugaša.

Zato si ljudje poiščejo ljubimce, da si še malo prižgejo ogenjček.

Kaj pa, če partner premine? Potem ostane spomin in besede hvaležnosti. Vsako leto ob obletnici Emmanuelove smrti se mu njegova žena Chantal z ganljivimi besedami zahvali za skupno bivanje. Srečna sem za vajino bližino, Manu. Sicer pa “Kogar imaš rad, nikoli ne umre, samo daleč, daleč je.”

Ali bolnemu pomagamo iz ljubezni ali dolžnosti?

Kot duhovno bitje se zavedam, da je to del moje poti, mojega poslanstva, da je vse del božanskega načrta. Ampak sama se moram zaščititi pred tem, moram živeti naprej v svojem malem koščku vesolja.

Kot tudi vse ženske, ki negujete svoje moške. Nikoli ne pozabite nase!!