Nima fantek kapice, kapica ima fantička

Kdo ima kaj, je stvar interpretacije. Oton Župančič zagotovo ni imel v mislih finančne kapice, s katero se pokrijejo bogatuni, kj imajo več kot 7.500 evrčkov plače, da jim ni treba plačevati davka. Mi, ostala raja, ostanemo gologlavi, brez kapice, na prepihu vsakokratnih političnih preferenc za eno ali drugo skupino koristnih idiotov. Tisti, s kapitalom so najnevarnejši. Ampak a ni Matej Turšič pametno zapisal : “Največji izziv je ostati razsoden, miren, človeški in notranje stabilen sredi sveta, kjer veliko stvari razpada hkrati in ko padajo maske.” Vse to ob taktirki Lažnice, kot jo bom odslej imenovala, in njenem poglavarju, ki nosi prevelika cesarjeva oblačila.

Kar se tiče kapice pa jo dobesedno v naši družini nosimo, ker nas je narava “kaznovala” z redkimi lasmi. V javnosti se vedno pojavljam s čepico ali raznobarvnimi rutami, ker nerada razkazujem svoje redke lasne izrastke. Zadnjič me striček v bufetu vpraša, zakaj nosim ta “ferenk” na glavi. Šefica bufeta sočutno čaka, kaj bom odgovorila, ker tudi njo mal zanima. Občudujem spraševalca, ker je intuitivno tako pametno zavil vprašanje v sendvič, kar svetujejo tudi psihologi. Najprej poveš nekaj pozitivnega, pol pa udariš. Meni je rekel: Gospa, še vedno ste lepi??? ampak zakaj, o zakaj tale ferenk? Odgovorim: “Da me sonce ne ožge.” Šefica razumevajoče prikima. Tako, zdaj ste izvedeli mojo intimno skrivnost. V obrambo pa vedno pravim: Ni važno, kaj je na glavi, ampak kaj je noter.

Iz naših logov

Facebook me spomni, da je že pravljičnih devet let minilo od izdaje moje knjige Svitanja. V zvezi z datumi me preseneti sinhronicitreta datumov, ker so se moje predstavitve v Trubarjevi hiši vedno odvijale 30. ali 31. maja. Kot da bi se takrat odpiralo okno ustvarjalnosti in medijskih predstavitev. Spomnim se predstavitve Svitanj, 30. maja 2017, bila sem pijana od priložnosti spregovoriti o celjenju raka in osebnem razvoju, ki mi ga je odstiral. O Čudenju svetu, ki se mi je odpiral in o preusprašpevanju samoumevnega. Svitalo se je po slovenskih knjižnicah, domovih starejših občanov, podpornih skupinah onkološkioh bolnikov … Hvaležna sem, če se je dotaknilo kakšnih človeških src.

 

Resnica boli ter Rdeče in Črno

Bolj radikalnega zasuka kot smo ga doživeli v Državnem zboru si je težko zamisliti. Prej v Rdeče čeveljce obuta malo spogledljiva a odločno levo usmerjena ženska, ki je krotila predvsem desne poslance kot v rimski areni in zdaj Črno, plečati plavalec, ki se pretenciozno izdaja za resnico, ki je v prejšnji nacionalni stranki Jelinčiču zahrbtno pobegnil v kranjsko upravo. Zdaj je zahrbtno prodal svoje volilce za egoistično ustoličenje na tronu DZ. Mora pa res imeti močan želodec, da ohrani “pošten” obraz pri vseh videih, ki jih je posnel proti Janševi vladi, zaplinjanju protestnikov, gnusu ob previsokih plačah poslancev … Samo Bog ve, kaj je resnica in Zoranu želim, da mu bo Sveti Peter milosten, ko bo pregledoval dolg spisek ne(resnic), ki jih je zagrešil.

In zdaj v Rdeče. Poslušam Pogovore Ljerke Bizilj, ki hudomušno izziva svoje sogovornike na podkastu TV3. Z veseljem prisluhnem pogovoru z Urško Klakočar Zupančič. Vsaka čast Ljerki, ki pri svojih sedemdesetih letih zgleda kot najstnica, oblečena v mini krilo in kavbojke. Ni se izneverila svojemu slogu pogovora, vedno je dobro pripravljena in direktna, na svoj hudomušen način. 

“Pravijo, da ste spogljedljivi. Da radi nastopate kot zvezda. Sta si bila z Robertom v bližnjih odnosih? Zakaj ste boksali v DZ? Nenavadno za visoke funkcionarje, da svojo ljubezensko zgodbo obeša na velik zvon,” padajo vprašanja in Urška iskreno odgovarja. Da ne mara primitivnih moških v parlamentu, avtoritativnega vodenja stranke, da je svobodna ženska, ki v svojih knjigah, moj bog, piše tudi o erotiki in da se imata z Zuljanom rada. Preprosto: “Rada se imava.” Brez komentarja.

Iz naših krajev

Pred tem grdim deževjem splezam na kolo in se zapeljem po naši lepi dolini Iškega vintgarja do svoje meditativne točke ob reki Iški. Voda veselo poskakuje čez skale, objame me sveže zelena barva bukev in oglašanje kukavice in drugih ptic. To je Raj na zemlji. Mir zunaj in notri, v srcu. Pred lokalom v Iškem vintgarju zagledam dva šotora. V enem je frizerski salon in na stojalu lasulje. Pomislim, da gre za kakšne team building, kar me v času vsesplošne politične in druge maškarade ne bi čudilo. V drugem šotoru je hrana. Lokal je zaprt in si rečem, da bom tukaj vprašala za tisto pivce za živce, ki si ga ponavadi privoščim. Na režiserskih stolih sta zleknjena dva tipčka, eden bradat in drugi, ko bolje pogledam, z zlato bravo obraza in rožički na glavi pobarvan kerubin. “A je tole zaprta zabava?”, vprašam. “Ja”, odgovori bradati. “Snemanje mamo.” Shit, si mislim, piva očitno ne bo, sem pa v zameno dobila vsaj angelčka, kar tudi ni za odmet, a ne?

Pekel, vice, nebesa

Dante v Božanski komediji okarakterizira 3 stopnje duše: človeško (pekel), odlaganje (vice) in obnovo (nebesa). Šele ko se očisti vsega človeškega, jo čaka večni mir. Če tole prevedem na stanje naše civilizacije, je pekel načrt svetovnih elit, da se polastijo nadzora nad delom človeštva, vice so hibernacija ozaveščenega dela človeštva in vrenje priprave na obnovo, nebesa pa zasluženo stanje njihovega delovanja in dosežen mir.

Ta se doseže kolektivno a tudi osebno v vsakem posamezniku.

Sama pri sebi vidim, da samo ko se popolnoma umirim, lahko doživim višje stanje zavesti. Pri vsem hrupu političnega prerivanja pri nas in svetovnih kolobocijah boja za nafto, neuspelem atentatu na svetlolasega klovna in čudovitem predvidevanju naše lepe Melanije, ki je bistrumno ugotovila, da gre za strele, potem pa so jo pustili pod mizo in raje reševali kralja,..pri grozovitih pogledih na uničena mesta v Gazi in Ukrajini ter neizmernem trpljenju tamkajšnjih ljudi ….se je treba umakniti vase in najti tišino.

Iti v gozd in vdahniti sveže zelenje bukev.

Uleči se v cvetoč travnik in prisluškovati pesmi škržatov ter brenčanju čmrljev.

Opazovati bele oblake na modrem nebu.

Nabrati šopek poljskih cvetic.

Spomniti se, da je življenje dar in biti hvaležen zanj.

In to brez ajavaska in drugih substanc. 

Če se dotaknem še odnosa med besedo in srcem. V odličnem nemškem filmu Skrivno življenje gledamo kmeta aktivista, ki ne želi priseči zvestobe Hitlerju in ga zato na koncu usmrtijo. Odvetnik mu svetuje, naj se odreče svojemu oporečništvu, saj so besede prisege le besede, v srcu pa naj še naprej čuti nasprotovanje vojni.

Strinjam se, da dokler svet dojemamo samo mentalno in besedno, še ne dosegamo tistega zadnjega, najvišjega stanja srca, torej ljubezni. V Vatikanu so lepo zapisali o Božanski komediji, da govori o cilju, ki ga sanja vsak človek, to je LJUBEZEN, KI PREMIKA SONCE IN OSTALE ZVEZDE.

Torej dragi moji, čim manj misliti in govoriti ter čim več čutiti.

 

Zoki, Zoki, Zoki

Slovenci imamo radi Zorane, po domače Zokije: Zorana Jankovića, Zorana Stevanovića, Zorana Predina … 

Za razliko od slednjega, mi prva dva nista po srcu. Všeč mi je geslo Zoran spoki, ki se velikokrat pojavlja na uličnih protestih in zdaj velja za oba prvo navedena. Ne mislim polemizirat s svinjarijami, ki se dogajajo na političnem prizorišču. Če bi se vse umazano perilo pralo na devetdeset, ga ne bi zlepa mogli oprati. 

 

Zato se iz romantičnega idealizma, ki mi ga je vzbudila Svoboda in se sedaj sesuva, umikam na svoj košček vesolja, na stereoid malega princa …

“Najdi mir v sebi in tisoči okoli tebe bodo našli rešitev” pravi Slavni svetnik Serafim Sarovski. Tudi to je neke vrste idealizem, ki pa ga gradim sama na sebi in če se malo pohvalim, tudi s skupinico, ki jo z Ivanko vodiva v Darivayi.

Notranji mir tako ne pomeni odsotnosti vseh močnih čustev, temveč sposobnost, da jih izražamo zavestno in z notranjo stabilnostjo.

Osebna rast nas povabi k premisleku,da pogledamo, ali kot bitje napredujemo oziroma kje smo zašli iz ravnovesja. Lahko nas sooči z vprašanji, ki smo jih predolgo odrivali:

Ali živimo v skladu s seboj?

Ali poslušamo svoje telo?

Ali vztrajamo tam, kjer naša duša že dolgo trpi?

Tu ne potrebujemo nobenih Zokijev, tu smo sami sebi alfa in omega.

Če se vrnem na pranje perila, si je vesoljna Slovenija pretekli konec tedna ogledala znameniti film Belo se pere na devetdeset. Sporočilo, ki ga je umirajoča mama predala svoji odraščajoči hčerki. Paradoks, na kaj človek misli v zadnjih trenutkih življenja. Moram priznati, da me je film razočaral glede na odlično knjigo, ki sem jo prebrala takoj ob njenem izidu. Bom rekla kar: Zgubljeno s filmsko govorico, ali pa film za širše množice, ki osebno zgodbo o izgubah in premagovanju bolezni polepša v gledljiv film, s srečnim koncem. A je duh časa ujet z nenehnim kajenjem vseh igralcev in očetovim preklinjanjem “bande komunajzarske”? Igralka ima v sebi preveč svetlobe, premalo je poudarka na tesnobi, strahu, bolečinah… Vsem priporočam, da si preberete knjigo, ki te res pretrese. Vseeno pa poklon Bronji Žakelj za njeno borbo in zmago nad rakom in tudi blagoslov filmu na uspešno pot, ki ruši vse rekorde.

Naj se v obstoječi obliki s svojim pozitivnim sporočilom dotakne čim več src.