Februarske bakanalije (maškare, rojstvo, slovo po Pandurju)

Mesec se začne s kolagensko bombo v obliki žolice, ( ki jo na gnus marsikaterega, ki žolice ne mara) skuhamo v naši skupni kuhinji v Iški. Da bodo naši sklepi dobro namazani!

Potem se zgodi 4. februar. Zelo nenavaden dan. Prvič imam rentgen za boleče rame (nima zveze z zgornjim kolagenom). V centru Tomaža Šalamuna izrekamo poezijo in prozo. Vmes se zgodi življenje, nečakinja namreč rodi 6 mesečnega nedonošenčka Leva. Spomnim se na čudežnost življenja, od rentgena, preko besede do rojstva! Naj ti bo življenje prijazno, dragi Levček, že zdaj se učiš o borbi preživetja.  Dihaš že sam, na prsih očeta in mame čutiš toploto in ljubezen, ki je nikoli ne bo zmanjkalo.

Hitimo naprej v maškare. Doma imamo zverinjak, od zebre, tigra, leva in dinozavra. Pa še kakšen klovn vmes. 

Nekatere maškare maske nikoli ne snamejo. Zato napišem tole pesem o ladji norcev:

V valilnici predpriprave na ta svet

izberem šou decadence civilizacije

z norci Trumpom, Xi-jem, Putinom, Janšo itd.

Izumrli bomo kot dinozavri, Lemurijanci, Maji in Inki.

 

Godalni kvartet igra,

ladja norcev počasi tone v ocean,

ki bo izbrisal naše sledi.

Ribe začudeno hrustljajo eiflov stolp, rimski amfiteater,

kip svobode in najvišje dubajske nebotičnike.

 

Spet bo zavladala tišina

in upanje na nov krog Božanske komedije.

Sem Mali princ, ki se umika na svoj asteroid.

S knjigo Ozvezdje Jadrana sanjam o novih podvodnih svetovih.

 

V naši vasi imamo tudi ene take nore maškare. Vsako leto so na karnevalu z isto ofucano kamelo, oni so pa pijani šejki, ki razgrajajo še dolgo potem, ko bi morali pokopati pusta hrusta. Pred gasilskim domom pustijo kosti, ki so jih nafehtali pri mesarju. Kurent je pa še včeraj (v soboto) ležal tam, nepokopan?! Kje je ameriška “vice police”, ki bi preganjala take moralne prekrškarje? Upam, da jih bo nepokopani kurent prišel strašit v sanjah.

Karneval v Benetkah je nekaj čisto drugega. Estetski, umetniški, brez razgrajanja. Doživela sem ga davnega leta 1982 z Manujem. Štiri dni smo po beneških trgih in ulicah živeli v fellinijevskem transu ali alkimističnem procesu gledališča  kot pravi T. Pandur, kot da bo  Karneval trajal večno. Seveda je peti dan nastopila pepelična sreda, na tleh so ostali spominki na bakanalije, konfeti in druge smeti. Ostal je grenak priokus slovesa. Bom citirala Pandurja, čigar obletnica smrti je te februarske dni: “. Ko se razhajaš, si vsak po svoje liže svoje rane. Eni si jih ližemo tiho, v zaprtih sobah, drugi se obrnejo navzven.«

Upam, da si si tam zgoraj že polizal rane in da tam režiraš najlepše nebesno gledališče ter da se kdaj srečata z mojim kitaristom Manujem.

 

 

Politike pa NE in Izrekanja 2026

Pred volitvami javni prostor prepredejo predstavitveni slogani političnih strank. Vse ponujajo med in mleko in da bo poslej z njimi vse drugače. Govori se o “visečem” parlamentu, karkoli je že to in o preseganju delitve na leve in desne.  Meni že vsa ta videna tragi(komedija) preseda, edino, kar še prenesem so kakšni kritični ozaveščujoči zapisi na FB, ki pa so seveda glas vpijočega v puščavi. Če bo veliki diktator zaprl pipco nevladnim organizacijam, kot že zdaj rohni na predvolilnih srečanjih, bo utišan še ta kritičen glas.

Mi amaterski pesniki pa se ukvarjamo s sabo. Vsako leto v februarju v okviru Javnega sklada Republike Slovenije izrekamo svojo svežo poezijo. Pesnenje je kot terapija, kot eksorcizem. Iz sebe izganjaš hudiča, da bi dosegel svetlobo.  Je čiščenje travm ali prelivanje hrepenenja po združitvi s presežnim. Moja poezija je bila najprej lirična in zasanjana, nato zaljubljena, potem žalostna in melanholična, zdaj pa postaja bolj filozofska. Je odraz mojega osebnega razvoja, kar je logično. Brez oživljanja so pesmi mrtve črke na papirju, zato se že zdaj veselim 4. februarja, ko bo med branjem nad nami bdel duh velikega pesnika Tomaža Šalamuna.

Seveda pa je treba prebirati tudi druge avtorje. Bolečine v križu me priklenijo na štiridnevno negibnost v postelji. Pa si vzamem v roke izpoved pustolovca zmote Miho Šaleharja. Kapo dol, je izredno prodoren in načitan, duhovit in luciden.  Našel je formulo avtoironije in me literalno zelo zadovolji, vsebinsko pa ne. Sprašujem se, če je že pri šestinštiridesetih tako zaskrbljen zaradi izgube identitete šišenskega ženskarja in kvaziintelektualca ter radijskega gobezdača, kaj bo šele v tretji tretjini svojega življenja. Razumem, da takšni alfa samci in individuumi zasmehujejo duhovnost, a morajo potem najti svoj odgovor na osmišlenost življenja. Morda v novi knjigi, ko bo star šestdeset? Bom kupila Mihi, če jo boš spisal.

Še en individuum, ki išče smisel življenja je Tomaž Mihelič v knjigi 33. Na platnicah piše, da to ni še ena knjiga o Caminu. Ni mi blo jasno, zakaj so na hrbtni strani kritiko napisali Magnifico in Helena Blagne. Potem mi pa vžge, da je to tip, ki ga poznamo kot Marleno. Piše tekoče in iskreno, včasih so metafore mal infantilne, ko npr, svojo danko poimenuje z desetimi ljubkajočimi izrazi. Je brutalno iskren pri zapisovanju tegob na romarski poti. V osebe, ki jih srečuje na poti, preobleče svoj aktivizem o čutečih moških, transvestitstvu, lažnivih gurujih …Izpove svoje travme iz otroštva, ko so ga klicali “moška pičkica”, spregovori o svoji obsesivni kompulzivni motnji. Tomaž si pač želi, da ga sprejmemo takšnega kot je, brez predsodkov, kar mu na Caminu med tujci, ki niso pod vplivom slovenskih moralistov, seveda uspe. V knjigi je veliko duhovnih modrosti in zelo se strinjam z njim, ko pravi, da tisti, ki se ni v sebi najdel, se tudi na Caminu ne bo. Amen!

Na vsa ta literarna razglabljanja o človekovi biti in smislu življenja pa še duhovit Bob leta 2025, ki ga je izrekel publicist Marko Radmilovič: "Na začetku in koncu človekovega življenja, pa kar nekajkrat tudi vmes, stoji medicinska sestra. Ne Golob, ne Janša, ne Jezus, ne Mohamed, ne frak in ne talar. Nehajte se zajebavati in jih plačajte!"