Obrišem sledi vnučkovega vdiha na šipi, ko je hotel gledati ven. Otroci so tako zelo radovedni. Ko bi tudi mi odrasli obdržali to stanje duha. Očara me otroški svet, v katerem takoj verjamejo v igro vlog. Z malim se igrava džunglo in veselo mahava s palico kot mačeto in preživa za živalmi. Potem se igrava pizzerijo, iz oblancev in kamenčkov peče pice in mi jih postreže. Rečem, da ni zadost sira in potem se spet povzpne v hišico na kolih po sir. In to pet krat, deset krat, brez odmora. Pa smeh. Otroke je treba zabavati in biti malo norčav. Joj, Darja, kako ti ustreza ta vloga zabavne babice.
To poletje se je začelo z netopirji na podstrešju. Res lep pozdrav teme nad našimi glavami. So zaščitene živali in jih ne smemo pobijati. Počakat treba, da se sami odselijo z naslova Iška 136.
Potem partnerjevi padci in poškodbe. Ko naenkrat postaneš negovalka svojemu moškemu. Sem si sama izbrala to pot ali sem samo padla v njegovo zgodbo bolezni in pritoževanja?
Kako lepo piše Valerie Perrin v odlični knjigi Sveža voda za rože o svetlobi med partnerji na začetku njihovega združevanja. Nato sledijo vsakodnevna rutina, osebne spremembe, oddaljevanje …Svetloba počasi ugaša.
Zato si ljudje poiščejo ljubimce, da si še malo prižgejo ogenjček.
Kaj pa, če partner premine? Potem ostane spomin in besede hvaležnosti. Vsako leto ob obletnici Emmanuelove smrti se mu njegova žena Chantal z ganljivimi besedami zahvali za skupno bivanje. Srečna sem za vajino bližino, Manu. Sicer pa “Kogar imaš rad, nikoli ne umre, samo daleč, daleč je.”
Ali bolnemu pomagamo iz ljubezni ali dolžnosti?
Kot duhovno bitje se zavedam, da je to del moje poti, mojega poslanstva, da je vse del božanskega načrta. Ampak sama se moram zaščititi pred tem, moram živeti naprej v svojem malem koščku vesolja.
Kot tudi vse ženske, ki negujete svoje moške. Nikoli ne pozabite nase!!
