Počitniška pretegovanja

Bolj kot o akciji med letošnjim dopustom bom pisala o svojih doživetjih v tem času.

Čarobna narava

Usedem se na skalo, mimo katere poskakuje živahni potoček. Sončni žarki presevajo skozi vodo. Zelenje vsenaokrog in kriki ptičev na nebu.

Z Julijano odpirava pomembne življenjske téme. Odkrito se pogovarjava o težkih resnicah in odkritih modrostih.

Čarobni labirint

Z jogisti obiščemo labirint v Rižani. Prevzame me mehkobnost borovcev in zahajajočega sonca. Po labirintu stopamo kot tiha karavana. V sredinskih krogih se pogovarjamo z univerzumom in odpošiljamo svojo srčno željo. Sončni žarki blago božajo naše umirjene obraze.

Smo pa tud heavy metalci

Okoli zagrebške dvorane Arena gomazi v črno oblečenih dolgolascev. S petdesetminutno zamudo začnejo Iron Maideni žagati v svoji satanski, včasih tudi zelo poetični maniri. Ko pevec izreče: »Croatia played a fucking good football game«, dvorana eksplodira.

Intelektualne vijuge

Navduši me francoski avtor, prejemnik Goncourtove nagrade, Pascal Quignard. Govori o reminiscencah, o tišini, ki je pred jezikom ali glasbeno stvaritvijo, o nenavadnih, nekonvencionalnih ženskah, ki živijo z naravnimi cikli. Pretanjeno opisuje morske kraje v Bretaniji  in na otočku v neapeljskem zalivu.

Citiram odlomek

 O ljubezni:

V vsaki ljubezni je nekaj, kar prevzame.

Nekaj mnogo starodavnejšega od tega, kar lahko poimenujemo z besedami, ki smo se jih naučili dolgo po tistem, ko smo prišli na svet.

O ljubezni do krajev:

Nekaj silnega in takojšnjega jo je pričakalo vsakič, ko je prispela na previs iz lave. Bilo je kot nedoumljivo bitje, ki vzbuja blaženost, o katerem ne veš, s čim te priznava, pomirja, razume, sliši, ceni, podpira, ljubi.

 Odsotnost bližnjih, ki so nam umrli ali so odšli iz našega življenja

Razmišljam o tem, da ljudje zapustijo sledi v nas tudi po tem, ko so odšli od nas. Če bi povedala z besedami Živadinova in njegove gledališke predstave v vesolju: »V vesolju bo vsakega od igralcev nadomeščal poseben satelit, umbot (to so sateliti, ki oddajajo informacije o posamičnem gledalcu). »

To je sicer zelo tehnicističen opis odsotnega človeka, vendar ponazarja tisto nikoli izgubljeno bližino naših dragih, a ne?

Socialno življenje volkov in zgodba o volčjem Romeu in Juliji

O socialnem življenju volkov ve največ povedati biolog, ki pleše z volkovi: Miha Krofel. 

"Pri volku so socialni odnosi, do katerih prihaja predvsem znotraj družine, na zelo visoki ravni. Tu bi morda poudaril, da je to žival, ki se zelo naveže. Pes kot njegov potomec se naveže na človeka, volk pa se zelo naveže na svoje člane v tropu.”

Trop sestavljata vodilna alfa samec in alfa samica, ki  v naravi nista nič drugega kot oče in mati, ostali volkovi v tropu pa so njuni potomci. Tako je v naravi trop skoraj vedno družina. Potomci ostanejo v tropu do starosti okoli štirih let. Starša živita vse življenje skupaj.

Če pa ustrelimo na primer alfa samico, se nikoli ne bo zgodilo, da bo njeno mesto prevzela katera druga samica v tropu, saj bi se morala pariti z alfa samcem. Ta pa je njen oče. Naravni mehanizmi pa so tako močni, da preprečujejo parjenje v sorodstvu, zato do tega preprosto ne pride. Kaj se torej zgodi? Obstajata dve možnosti. Povečini trop razpade. Samec brez samice obupa in pogosto tudi pogine, mladiči se pa razpršijo.

Zdaj pa še volčja love story.

Najbolj znan med opazovanimi volkovi v Sloveniji je Slavc, ki zdaj živi v Italiji. Njegova zgodba je pritegnila tudi tujce, prečkal je štiri države, da bi si dom ustvaril v Italiji.

Tam je po neverjetnem spletu okoliščin srečal volkuljo iz zahodnega dela Alp, ki je tudi sama zapustila svoj dom. Od takrat sta Slavc in Julija že dvakrat imela mladiče in njun trop zdaj šteje 10 osebkov (smrk, smrk, kako romantično...)