Najprej je treba sploh priznati, da smo
ranjeni. Ljudje namreč radi pometemo čustva pod preprogo, da se nam ne bi bilo
treba ukvarjati z njimi.
Ker nočemo, da bi bolelo.
Ali pa ker se nočemo celiti, ker kar malo uživamo
v bolečini.
Kakor koli, razlogi za ranjenost so lahko
različni : od prekinitve partnerstva, do smrti ljubljene osebe, prodaje
podjetja, ki smo mu bili zvesti, ranjenega samoljubja, neuspeha, kritike, dvoma,
informacije o hudi bolezni in še in še.
Osebno se hitro navežem tako na kraje kot na
dogodke in ljudi in imam zato veliko dela s celjenjem. Najprej naredim posnetek
stanja in se zavem svoje ranjenosti. Ker sem ugotovila, da je pisanje terapevtsko,
napišem kakšno pismo, v katerem razložim, zakaj me je to in to prizadelo. Včasih
me odgovor potolaži, velikokrat ne. Pomaga tudi pogovor. Če tudi tukaj ne gre, si
priznam, da bo treba v »bolnišnico«.
Zdravljenje je proces in dovolim si žalovati,
kolikor je potrebno. S čiščenjem prek joka, iskanjem razlogov, rezanjem
čustvenih vezi in nazadnje …odpuščanjem. Tako sem se krpala tudi, ko sem
izvedela za diagnozo raka. Preigrala sem čustveno paleto od dvoma, jeze, žalosti
do sprejetja in nazadnje odpuščanja. Tistega pravega odpuščanja, ki pride iz
srca.
Zelo pomagajo prijatelji, ki znajo poslušati.
In narava, ki nikoli ne sodi in ji lahko priznaš tudi najbolj pritlehna čustva,
ki te prevevajo. Saj včasih smo taki, odzivamo se nagonsko in egoistično in si
kar težko priznamo, da je tudi to del nas. Zaradi higieničnosti do sebe si
moramo priznati tudi to, drugače ne moremo napredovati.
Narava je moja velika spovednica.
Pa seveda univerzum kot najvišja entiteta, h
kateri stremim, z etičnimi postulati in začrtano potjo dviganja zavesti.
V enem od prejšnjih blogov sem pisala o
knjigi z naslovom Zakrpajmo žive. Že naslov sam pove, da kar ni dobro, je vredno,
da propade. Zato je treba pokopati postane in mrtve odnose, odžalovati, se pokrpati
in odbrzeti naprej.
Ker je življenje preveč lepo, da ga ne bi
uživali nezaceljeni!