Kdo je tebe Praslovan, plavati učil

da si preplaval tisto rusko reko in se v mojih genih naselil?

Izgublja se romantična slovanska duša. Pomemben je samo še kapital in kdo bo več pobasal v svoje žepe. V Sloveniji se spet začenja boj za denar v okviru Demografskega sklada. Imeli smo jih že xy. Od raznih skladov za upravljanje do slovenskega državnega holdinga  Kaj se je zgodilo s tradicionalno pridnimi Slovenci, ki naj bi ob navdušenju po osamosvojitvi postali druga Švica? Ki naj bi po Pahorjevih besedah sedli na nemško-francoski vlak, ki je sedaj pod novo vlado začel voziti v smer Madžarske, Češke in Poljske?

Saj ne rečem, da levo usmerjeno jedro misli s svojo glavo in protestira proti zablodam trenutnega režima, a bojim se, da je to glas vpijočega v puščavi. Zadnjič je kulturni minister Vasko Simoniti pri Odmevih vehemetno zatrjeval, da so umetniki večno nazadovoljni, da birokratsko vse štima, čakali so na sprejetje rebalansa proračuna, zdaj bodo pa počasi začeli sprovajati pogodbe in razpise. Brez trohice sočutja, tako, hladno, birokratsko. On vsak mesec dobi plačo in mu ni treba čakati na rebalans. Da je to, da je država za osem milijonov zmanjšala sredstva za kulturo, zagrešil že prejšnji minister. On nič kriv. Znanost je izgubila 22 milijonov evrov, zato ni čudno, da je po inovacijah za nami samo še Romunija!!

V deželo se je počasi priplazila jesen. “Jesen je druga pomlad, ko vsak list postane cvet”, je lepo poimenoval že Albert Camus.

V ponedeljek grem v službo na novo lokacijo na Šmartinko. Za sabo puščam spomine na neko ljubezensko sanjo, na vdihavanje svobode po okoliških poljih in vrtičkarjih, poglede na bele oblačke nad mestom … Ja, tudi na pogled na Grad, ki pa pravi novi šef, ga bomo uživali tudi z nove lokacije!?

 J-ju so vgradili spodbujevalnik srca, da bo delal bolj pravilno in manj intenzivno kot prej. Se lahko s tehniko spremeni človeška duša in odnos do sveta?

 

No more Mr. Nice Guy

 Včeraj se je odvilo zadnje dejanje poslavljanja od Verisa, ki ga je mladi prestolonaslednik Verbič prodal drugemu prevajalskemu podjetju. Boste rekli, da to ni nič posebnega, podjetja se vsak dan prodajajo, združujejo, propadajo. Res je. Ampak to podjetje ni katero koli podjetje. Že samo razčlenjeno ime veliko pove, in sicer: verodostojne etične razumne intelektualne storitve.

V današnjem divjem neoliberalnem času je že to, da si  verodostojen in etičen, vsaj nenavadno, če ne kaj več. Pa to ni bilo samo na papirju. Boris, ustanovitelj podjetja in moj veliki prevajalski učitelj, nam je bil zgled svetovljanstva in  delavnosti. Do treh ponoči je pregledoval prevode vsaj v petih do sedmih jezikih. Žena pravi, da je še v sanjah govoril v latinščini ali poljščini. Morda je bil malo manj spreten v človeških odnosih, vendar je imel srečo pri izboru ekipe delavnih in vestnih prevajalcev. Ti so predvsem LJUDJE, v pravem pomenu besede. Odkriti, iskreni, nikoli zavistni, zvesti, prizadevni, včasih malo introvertirani. Po Borisovi smrti smo prišli v roke sinu, ki je še manj spreten v človeških odnosih. Ko je prišlo do težav, si je najraje dopisoval z zaposlenimi, in to v doooolgih in psihološko zapletenih mailih, ki so kaj hitro prerasli v osebna obtožbe pod trebuhom. Malokrat nam je dal priznanje, da smo podjetje ljudje in da mu mi prinašamo denar, da se lahko posveča svojim številnim športnim dejavnostim. Ko se je naveličal menedžiranja, si je rekel: “No more Mr. Nice Guy” in nas je prodal agenciji Biro 2000, ki jo vodita hektični, nekdanji mož in žena, ki s sabo nosita hipoteko pretekle partnerske zveze.

No, po grenki zdravici še v Verisovih prostorih v Stegnah, se s sodelavci dobimo v lokalu pri Kinu Šiška. Počutim se kot da bi mi amputirali ud. V Verisu sem pustila 15 let življenja, tu sem spoznala marsikatero sorodno dušo, preživela raka, se soočala s svojimi prevajalskimi dosežki in omejitvami … Kaj naj rečem. Kmalu se selimo na Šmartinko, kjer bosta pometali novi dve metli. Ostaja prevajalska ekipa prijateljev in še leto in pol do penzije. Pol pa k Erjavcu ali Pivčevi ali kakšnemu drugemu vodilnemu od penzionistov.

Itak pa je jutri nov dan!

Vandranje po bohinjskem koncu ali Pomen družine v sodobnem svetu

 

Legenda pravi, da ko je Bog delil koščke zemlje, je dal najlepšega Bohinjcem. Ejga, s tem se popolnoma strinjam. Še ko sem bila majhna deklica, sem v Ukanc hodila z mamo in očetom v hišico Pr'Cvar. Potem sva z očetom pozimi hodila v železniške hišice malo naprej, poleti pa z tja z vso družino. Ni izostalo, da sem tam spoznala svojega prvega resnega fanta Đorđeta, klenega Vojvodinca, ki je bil sin očetovega sodelavca na Železnici iz nekdanje Avtonomne pokrajine.

Mnogo pozneje je sledilo vsaj petletno obiskovanje Bohinjske Bistrice. Najbolj mi je ostalo v spominu, da je imela trgovina ob sobotah happy hour in smo poceni spili celo gajbo pira. To je bilo še štetje pred Janom (podobno kot pri štetju pred in po Kristusu). Našega štetja sva se z Janom neko soboto odpeljala z Meganom na Vogel. Na polovici ceste ob jezeru nama je dol padel izpušni lonec. Serviser iz Stare fužine ga je provizorično privezal in potem smo glasno hrumeli čez vasi do njegove delavnice.

Letos sem se odločila obiskati te kraje na vavčer, ki nam ga je država velikodušno podarila, da podpremo turizem naše dežele. Point je seveda, da kakšen dan ali dva bivaš na bone, zraven pa zapraviš še enkrat tolk za hrano, pijačo in druga doživetja. No, mi smo si privoščili celodnevni najem koles. Steza med Bohinjsko Bistrico in Bohinjem je res lepa, vije se med travniki, ob rečici, tudi klancev ni preveč … Ker smo adrenalinci, se odločimo okusiti tudi stezo ob cesti mimo jezera. Tukaj je že več grabnov in grušča. Počijemo ob Savici. Kakšna divjina, nikjer nikogar, samo kakšen supar privesla in se obrne, ker hitro nasede na prod. A bi šli še do slapa Savice? Pa pejmo. Ura je že 12. V spominu ponavadi ostanejo samo lepe stvari in jaz se spomnim, da sem pred davnimi tridesetimi leti pešačila do slapa in da je bila cesta lepa in široka. Noge imam že težke in sopiham. Izza ovinka se cesta postavi navzgor in vse več je vzponov. Z Geo sestopiva s kolesa, dečki pa se seveda veselo odpeljejo naprej. Fuck. Sem že zelo zadihana in vse večkrat počivam. Pogledam sprednjo zračnico in vidim, da se je sploščila kot palačinka. Fajn, kaj pa zdej? Kolo moram vseeno pririniti do koče pod slapom in poklicati najemodajalca koles. Je mal zajebanta, pravi: »Gospa, kar na eno kavico pejte, jaz pa vam pripeljem novo kolo.« OK. Se je zgodilo. Za spust izberemo asfaltno cesto. Kako paše po klancu navzdol, samo na žalost je precej prometna in imaš vozila pred in za sabo. Po dolini gre super in potem sledi zaslužen počitek na plaži v Ribčevem Lazu.

Pogled na okoliške hribe je prelep. Samo gledam in uživam. Spet spravim doživetje v mapico »Lepa doživetja«.

 Zdaj pa sledi tisti sestavek o pomenu družine. Če najprej pogledam svojo družino, je odlično, da se družimo in da imamo skupne interese. Res je, da glave družine na žalost ni zraven, a kaj, ko ga je bolezen pripeljala do tega, da se najbolj varno počuti doma. Saj imam v primerjavi z dvajsetimi leti nazaj, ko smo harali tu okrog, tudi sama precej manj moči, a se še vedno borim.

 Opazujem družine okoli sebe, ki poležavajo na trati kot v kakšnem rajskem vrtu. Razvrstim jih pod 1. družine z od enim do štirih otrok. Večinoma igrajo družabne igre, so dobro organizirani in imajo s sabo vse od hrane in pijače, da ne bi bili otroci tečni.

2. Starejši pari, samo mož in žena, ki imata pogosto psa. Otroci so najbrž že na svojem, onadva sta pa še fit in se lahko na stara leta posvečata svojim hobijem.

Pod 3. istospolni pari: ugledam dva moška prijatelja, lepo grajena, lepo negovana. Enaka skrb za hrano in pijačo. Slišim dialog »A boš Laško? Ja dej, model.«

4. Opazujem dva lezbična para. V zraku čutiš njuno pripadnost. Prvi par igra neke intelektualne igre, podobne dominu. Drugi se vneto pogovarja in se osveži v jezeru (cca 17 stopinj, joj zzzebe).

Evo, to so ta partnerstva, ne glede na spol ali število. Družina je tista osnovna celica, znotraj katere zadovoljujemo svoje socialne potrebe. Stala naj bi ti ob strani, ko si v težavah. Družine tudi ščitijo kakšne svoje skrivnosti in so paravan pred zunanjim svetom.

 Na žalost zadnje čase v Sloveniji družine propadajo zaradi nasilja v družini. Dolenjc je svojo ženo kar zažgal iz maščevanja, včeraj se jo je pa drugi polotil s sekiro in jih z enim zamahom zadal skoraj smrtni udarec. No, to pa, presvitli Slovenci, ni lepo.

Je pa seveda odraz tega podivjanega časa, polnega napetosti.