Na svetu vse deluje po načelu dihotomije, tj. ločitve med seboj nasprotna dela. Je svetloba in tema, je vdih in izdih, je smeh in so solze … Najlepši dokaz za to je bil pogreb papeža Frančiška. Na eni strani duhovna veličina papeža po svoji skromnosti, zavzemanju za mir in žensko enakopravnost. Na drugi strani v črnino odeta hinavska druščina globalnih voditeljev. Svetlobo duha je prepoznalo 250.000 ljudi, ki so se poslovili od papeža, pogreba se je udeležilo kar 400.000. Črnino smo lahko opazovali, ko je skupina visokih državnikov ob mimohodu s krsto s posmrtnimi ostanki namesto da bi sklonili glave od ponižnosti in spoštovanja ven vzela svoje mobilnike in snemala dogajanje. Ker čer ne snemaš, te ni!! Pa naša Tinica in Golobček, ki ju je kamera ujela pri smejanju. Zanjo je pomembno, v kakšno kreacijo se bo oblekla, da bo lepa in vpadljiva ter da bo lahko napisala kakšen sočen post, on je pa itak samo kužek, ki ji laja pri nogah.
Kakšne neverjetne sledi puščajo velikani za sabo, ker delajo v dobro sočloveka, kot npr. papež Janez Pavel II, papež Frančišek, Anita Ogulin, Slovenka leta Jolanda Grom Ravnikar in še toliko drugih humanitarcev in prostovoljcev. Ogledam si včerajšnji intervju na TV1 in me prevzame njena vnema za pomoč mladim junakom iz 3. nadstropja pediatrične klinike in drugim trpečim na Onkološki kliniki, njena skromnost, preprostost in dobrota.
Pediatrično kliniko je na žalost preizkusil tudi naš mali sinji galeb zaradi prehlada in suma na napačno speljano koronarno žilo. Vse se je dobro izteklo, najprej smo jokali, zdaj se že smejemo. Seveda pa skrb in utrujenost ter pozaba ne pridejo takoj.
Če govorimo o delitvi, obstaja še ena, tj. na normalne in “nore”, na prilagojene in “neprilagojene”.
Kdo daje nalepko duševnega bolnika? Karte so razdeljene, kdo odloča. Seveda stroka, institucije. Duševno bolne zapiramo v klinike, daleč od oči “normalnih”. V Parizu na Seini je zasidrana ladja Adamant, ki je pribežališče za odrasle z duševnimi motnjami. V rahločutnem dokumentarcu vstopimo v njihove zgodbe, opazujemo koliko bogastva nosijo v sebi, ko rišejo, igrajo in pesnijo poezijo. Film naj bi podiral meje med “nami” in “njimi”, a oni vseeno ostajajo tam, na reki, ločeni od drugih Parižanov.
