Ig po Igu ali Frankfurt po Frankfurtu

Knjižnica Ig ima poseben feeling. Prijeten in domač.  Kdo bi si mislil, da me bo Gea kdaj zares intervjuvala.  Ko je bila majhna, se je igrala novinarko Ido Baš in mi stalno pred nos molila plastični mikrofon. »Gospa, kaj mislite o tem in gospa, kaj mislite o onem?«  Lepo vijugava med temami, z drugačnimi poudarki kot v Trubarjevi hiši. Tu je tudi haiku in več potovanj. Pa seveda Majin gong, ocean drum in šruti. Ples besede in zvoka ...

Prijatelj Peter nas povabi na pir k Pepiju.

Padec adrenalina in pivo sta nardila svoje. Komaj vstanem in se odvlečem na dužnost. Še lasulja je utrujena. Na radiu je moj priljubljen komad Summer 69. Ko v službi odprem mail, mi na Kuponku ponujajo odpravo ogrcev. Jupii, dan se je uspešno začel.

Množično pri Stonehengeu

Poletni sončni obrat pa ima poleg povsem geografsko-tehničnega za mnoge tudi velik duhovni pomen. Več kot 30.000 novodobnih druidov se je ob nedeljskem sončnem vzhodu tako zbralo ob predzgodovinskem spomeniku Stonehenge na jugovzhodu Velike Britanije ter kljub tipično angleškemu sivemu in deževnemu vremenu s kriki, ploskanjem ter bobnanjem proslavilo sončni vzhod ob najdaljšem dnevu v letu.

Spomenik nepojasnjenega izvora
 

Stonehenge naj bi začeli graditi pred približno 5000 leti, nato pa so ga v več fazah dograjevali do leta 1600 pred našim štetjem. Spomenik leži na planoti Salisbury Plain, okoli 130 kilometrov oddaljeni od Londona, in je uvrščen na seznam svetovne dediščine Unesca. Ni natančno znano, zakaj so Stonehenge sploh zgradili. Nekateri strokovnjaki trdijo, da so ga zgradili oboževalci sonca, saj je poravnan s sončnim vzhodom na najdaljši dan v letu.

Solsticij pri Verisu

Napeto … Kaj bi dala da bi pod starodavnimi kamni našla mir. Tako se moram pa v tem natrpanem urniku boriti s številom znakov besedila in nedelujočimi jezikovnimi portali. No, saj vem, mir moraš najti v sebi, kjub zunanjemu hrupu, a včasih ne gre. Edino popoldanski šampanjček je dobro sedel in obljuba, da gremo jeseni na »sindikalno« vesljanje po Tari. Bosno (vokativ od Bosna)  dolazimo!

James in Nora pomotoma postala v Ljubljani

16. junij 2016

Ej, Slovenci…, spet smo »pomotoma« prišli v zgodovino. Da nismo mi en tak narod, ki je »pomotoma« nastal in se zdaj ta pomota vse bolj rahlja in izginja?

16. junij je bil za Bloomsday izbran, saj naj bi James Joyce (1882-1941) na ta dan leta 1904 prvič srečal svojo življenjsko sopotnico Noro Barnacle, da bi to proslavil, pa naj bi napisal svoj veliki roman Ulikses (1922). Roman opisuje en dan v življenju Leopolda Blooma, ki predstavlja Odiseja, popotnika, ki blodi po svetu.

Prevajalka Neva Mužič je poudarila, da je Ulikses knjiga, ki "jo vsi poznajo, ki jo mnogi imajo in ki so jo le redki prebrali". Ulikses je po njenih besedah latinizirana Odiseja, spreobrnjena, kot se "spodobi za Irca, s smislom za humor, prezir, z enciklopedičnim znanjem, intelektualnim in eksperimentalnim pristopom k pisanju".

Skulptura kiparja Jakova Brdarja na prvem peronu ljubljanske železniške postaje je bila odkrita leta 2003 (nikad čula)

17. junij 2016

Gostišče Livada

Paviljon št. 4.

Ob veliki reki, ki jo počasi zagrinja tema

Sedem žensk, sedem vitezinj okrogle mize (ker so vitezi ostali tam nekje zunaj v svetu)

Na mizi so šopek, moja knjiga in seveda obvezne polžje školjke (ko se nam ena sošolka pridruži kasneje, se hecam, da smo polže že pojedle)

Gledamo se v oči in listamo skozi 43-letno zgodovino, odkar se poznamo

Smejemo se do solz

»Ti si pa nosila tako pleteno jopico … Zavidala sem ti velike prsi … Sramovala sem se svojih nog…Profesorji me niso preveč marali …Pa kakšne lepe lase si imela...Ti si bila tako dobra v matematiki …Ti si pa lepo risala«

Danes ni nobene zavisti več. Samo bilanca življenja in tega trenutka.

Tiste, ki smo  zadovoljne s svojim življenjem, smo zmagovalke

Druge bodo pač morale za to še kaj narediti

Ko noč dokončno posrka svetlobo, se odpravimo domov in si obljubimo, da bo 40. obletnica še boljša!