Krenemo s silovitim crescendom komada Sinnerman, o grešniku,
ki išče odpuščanje za svoje grehe, pa ga ne dobi pri bogu, ker ga je tudi ta
zapustil, ampak edino v hudiču, ki je za razliko od drugih vedno na razpolago…, hm?
Čutim naklonjenost občinstva. Uršika zala vodi najin ples. Svita
se in bliska. To je tudi stopnjevanje mojega ubesedovanja: prebujanje, svitanje,
bliskanje.
Če si na isti valovni dolžini, ne more biti drugače.
Sporočilo potuje iz najinih src, v srca mojih prijateljev.
It's magic!
Nikoli si nisem mislila, da bom sama sebi droga. Te dni me preplavljal tak adrenalin, da me kar nosi. In seveda hvaležnost, da obstajam in da lahko sporočam svojo zgodbo ...
Potem se otovorjeni s šopki rož, izpraznjenimi pladnji in
polžjimi hišicami odpeljemo v Šiško, da vidimo, če še kdo da. V Pubu Tivoli nič
več ne dajo, ker že zapirajo, v »srbski ambasadi« pr' Keršič pa seveda vedno
dajo čevapčiče in pivo.
(Na tejle fotki se Darja spet spogleduje s tipkami, ker še
na inavguraciji ne zna mirovati)
Ni komentarjev:
Objavite komentar