Sladko-grenki
dnevi sanjarjenja. Te dni me kar nekam odnaša kot list v vetru.
Zgodila
se je arbitraža in znana hrvaško-srbska mantra Ne priznajem ovaj sud.
Pod
roke in v ušesa mi pridejo trije umetniki: nemško pišoča literata, rojena v
Pragi, Rainer Maria Rilke in Franz Werfel, ter veliki skladatelj Mahler, ki je
tudi rojen na Češkem.
Zdi
se, da je poetična in trpeča slovanska duša, pa če je še je cepljena na
židovske korenine, odličen micelij za uspevanje v nemško govorečem svetu.
Najprej
Gustav Mahler. Ken Russel, ki je
tudi sam ekscesni umetnik, je v biografskem filmu o Gustavu Mahlerju prekrasno
upodobil njegovo trpečo umetniško dušo. Ko Mahler z ženo potuje z vlakom, se
bliskajo podobe iz njegovega življenja. Ne manjka belih podivjanih konjev, v čipke
oblečenih malih deklic, na vodni gladini plavajočih partitur, krst, aluzij na
njegovo židovstvo, ki naj bi se mu odrekel v zameno za direktorsko mesto v
dunajski operi. Vmes pa krho-mogočna glasba adagietta 5. simfonije tukaj.
Potem Franz Werfel,
češko-judovskega-nemškega rodu. Prebrala sem njegovo knjigo Bledomodra ženska
pisava, ki jo zelo priporočam v branje. Pa pazite se, če prejmete pismo z bledomodro žensko pisavo, ker vam lahko usodno spremeni življenje!
Je napeto zasukana ljubezenska zgodba v
soparnem ozračju vse bolj antisemitsko razpoložene Avstrije na pragu druge
svetovne vojne. Odlomek iz knjige govori o srečanju med Vero in glavnim junakom
Leonom, osemnajst let po njunem skoku čez plot. Leon izve, da je takrat
zaplodil otroka, ki pa je kmalu po rojstvu umrl.
»Bil je fantek, je rekla Vera, star dve leti
in pol. Leon je gledal globoko v zemljo pokopališča. Tam so, raztresene v črni
prhlini, ležale drobne kosti, ki so prišle iz njega. Hotel je kaj reči. Na
primer: »Vera, samo vas sem ljubil«. Ali pa: »Bi še enkrat poskusili z mano?«
Niti besede ni rekel. Ko se je nato, veliko pozneje, obrnil, je bila Vera že
odšla. Nič ni v temnem prostoru ostalo od nje. Le osemnajst nežnih čajevk, ki
so stale na mizi, je še vedno ohranjalo ostanek njene svetlobe. Vonj, ki ga je
tema ohrabrila, se je dvigal v krožnih, rahlo gnilobnih valovih. Leona je
peklilo, da je Vera pozabila ali zavrnila njegove vrtnice …
In
nazadnje Rainer Maria Rilke, lirik in
mistik, ki ga imam tako rada.:
Sled
To telo nisem jaz,
je le moj dom,
iz katerega letim kot ptica
v samoto med visoke, ostre skale,
na katere se kot puh lovi tišina.
To telo je nema govorica –
prastara pisava,
ki s podobo kaže,
za kar ni izraza.
Človek pa je iskra v vzbuhu isker
in v naslednjem hipu pepel –
na občutljivi plošči nenehne preobrazbe
neponovljiva sled,
ki za vedno ostane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar