Beseda v pajčolanu Zvoka

Najprej je bila tema. Potem je temo posrkala sveloba in začelo se je svitati. Nato so priletele Črne in bele ptice.

Prazne stole so zasedli prijatelji

Scena jih je že čakala

In potem sva z Majo začeli presti pajčolan besede in zvoka

Zraven sta pomagali Nina Simone in Elda Viler. Cmok v grlu se je poglabljal in v očeh so se počasi začele nabirati solze. Ker je včasih tako lepo, da moraš jokati!


Potem smo morali besede poplakniti s pirčkom, na katerega so, glej ga vraga, tudi priletele Črne in bele ptice.

Natakarica Darja  streže omejeno edicijo odličnega butičnega piva Seven z naslovom Veš poet svoj dolg? Boste malo ali veliko? Črno ali belo?

Vsak je v sebi odnesel utrinek s čarobnega večera. Naj vas predvsem Bele ptice spremljajo povsod in naj vam bo v duši toplo!

Falični dimnik v Domžalah in Stara fabrka

Te dneve nekako hiberniram pred velikim dogodkom v Trubarjevi hiši. Kot buba iz zraka, če ste brali odlično knjigoHaruki Murakamija, IQ1984. Zapredena sem v bubo, pripravljena, da se preobrazim v metulja.

Z Janom odpeljeva Geo v Domžale. Parkiramo pod velikim faličnim dimnikom. To je prava oblika za nas včasih anemične Slovenceljne ( bi rekla Svetlana Makarovič)

S Svitanji pod roko obiščem tudi knjižnico Domžale, da jim zatežim za predstavitev. Joj, kako lepo in sodobno knjižnico imajo. Bralci si kar sami strežejo knjige na knjigomatih. Med obiskovalci zagledam tudi Igorja Omerzo, znanega krta, ki koplje po slovenskih arhivih.

V dveh urah si z Janom dodobra ogledava Domžale, ki so zelo lušten in urejen kraj. Najprej mu pokažem hišo/dvor/vilo, ki jo je kupila moja nekdanja odvetnica Tatjana Markelj, sestra Joca Pečečnika. Potem se ustaviva pred prelepim kulturnim centrom, kamor sem Jana enkrat davno peljala na lutkovno predstavo gledališča Papilu. Ker sva žejna in lačna, se utaboriva v zanimivem lokalu Stara fabrka. Res čestitam entuzistični ekipi za obujen spomin na slavne čase industrijske revolucije v Domžalah. Osebje streže v delovnih pajacih. Jedilnik je v pogovorni slovenščini. Hamburgerje postrežejo na malih paletkah in emajliranih rdečih posodicah z belimi pikami (glej fotke). Lačnim in željnim celovitega kulinaričnega doživetja toplo priporočam obisk.

Kaj imata skupnega Jacques Prévert in matice?

Jezik ljubezni – francoščina v službi avtomobilizma

Imam diplomo iz francoskega in angleškega jezika. Po srcu sem frankofilka, ali po slovensko ljubim francoščino. Ljubim francoski šanson: Georgesa Brassensa in Jacquesa Brela, pa francosko poezijo Jacquesa Préverta, Baudelaira in Rimbauda. Ko sem se v gimnaziji začela učiti francosko, sem morala pred mamo in očetom na glas brati lekcije iz francoščine in zaradi mojega grgranja sta bila čisto začarana …

No, potem pa sem dobila službo prevajalke v novomeški tovarni Revoz. Pr' Renolti (tako namreč sklanjajo Dolenjci) so direktorji govorili samo francosko. Ko me je slovenski direktor tehnologije prvič povabil na sestanek prevajanja, sploh nisem imela občutka, kako to gre. Francoski inženir, poznavalec avtomobilizma razlaga nekaj o počenih čepih, jaz pa nimam pojma o čem govori in kako naj to prevedem slovenskemu direktorju. Hvala bogu, da so kolegice, ki so bile v Revozu zaposlene že nekaj časa, sestavile en tak debel zvezek tehničnih izrazov, ki sem se jih morala počasi naučiti. Podvozje, nadvozje, kataforeza, matice, podložke, varjenje, čep, zavorne čeljusti … vse te in podobne strojne in kemične elemente je bilo treba osvojiti, da smo se lahko sporazumeli s »prijatelji Francozi«, ki so nas na zunaj zelo hvalili, kako smo Slovenci pridni in marljivi, navznoter pa se je vsak Francoz čutil kot mali Napoleon, ki je več vreden že samo zato, ker se je rodil v francoski domovini.

Tako je moj jezik ljubezni kar trinajst let služil avtomobilizmu. Dvakrat so me celo poslali v Pariz tolmačit konvencije koncesionarjev, in sicer na mega predstavitev Logana- najcenejšega vozila, ki je takrat obstajalo na planetu, in predstavitev novega Clia. V tisti leseni kletki za tolmače sem bila čisto prestrašena, ker je za tolmačenje potrebno kakšno drugačno usposabljanje in menjava tolmačev vsakih 20 minut. Če ne, se ti možgani in jezik dobesedno skurijo. No, ker pa smo bile me »domače« prevajalke, smo lahko tolmačile oziroma na koncu že jecljale kar uro in pol. Drugi kolegi tolmači so rekli, naj se pritožimo na sindikat tolmačev, ker da je kaj takega nedopustno … Si me predstavljate, kje bi končala, če bi se pritožila velikim direktorjem čez nehumane delovne pogoje? Ko je prišla reorganizacija, sem se potem kar sama poslovila od Renaulta. Zdaj delam v drugi prevajalski branži, ampak ne boste verjeli, da se še vedno spominjam francoskih izrazov kot so écrou, essieu, tableau de bord, jante et cetera....

Oglaševalci nam prodajajo s(r)anje

Svoje pisanje o oglaševanju na splošno in še zlasti v avtomobilizmu začenjam s temle odlomkom znamenitega francoskega pisatelja Beigbederja:

»Sem oglaševalec: ja, onesnažujem ta svet. Sem tip, ki vam prodaja sranje. Ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih nikoli ne boste imeli. Vedno modro nebo, nikoli grde bejbe, popolna sreča, retuširana s photoshopom. Spucane slike, trendy muzika. Ko boste toliko našparali, da vam bo le ratalo vplačati avto vaših sanj, ki sem ga posnel v zadnji kampanji, bom vmes poskrbel, da ta že zdavnaj ne bo več moderen. Tri korake sem pred vami in vedno poskrbim, da ste ravno prav frustrirani. Glamur je dežela, v katero se nikoli ne pride. Fiksam vas z novostmi — prednost novosti pa je ta, da nikoli ne ostane nova. Vedno je nekje ena nova novost, ki postara prejšnjo. Moje poslanstvo je, da se vam cedijo sline. V mojem poklicu si nihče ne želi vaše sreče, saj srečni ljudje ne trošijo.«

Zveni znano? Poznanih je kar 30 psiholoških sprožilcev nakupa nekega izdelka. Seveda je najprej treba znati prodati zgodbo. V oglasih so ljudje vedno lepi in nasmejani.
Sporočajo nam, da če bomo kupili ta in ta izdelek, bomo morda tudi sami zaužili del prikazane sreče. Bombardirajo nas s prizori iz oglasa in potem se kot navite igrače usmerimo v nakup. Več ali manj. Ne razumem pa oglasov za »sproščenost žensk v tistih dneh«, saj je jasno, da ženske potrebujemo vložke in tampone za tiste dni in mi zato ni treba prodajati zgodbe o prijateljicah, ki sproščeno plešejo brez rdečega madeža na hlačah. Ali pa reklam za pametne telefone, ki so sicer prave male mojstrovine, smo pa že itak sami »navlečeni« na pametne telefone. Ok, priznam, gre za znamko, ki jo bomo izbrali v splošni poplavi ponudnikov.

Včeraj sem si zavrtela nekaj avtomobilskih oglasov. Si me predstavljate, kako načrtno skipam programe in iščem avtomobilske oglase? Ni jih bilo težko najti. V vsakem bloku najdeš po enega. Kakšne slogane sem našla?

-          Samozavest prirojeno: VW

-          Več grandioznosti v življenju: Opel

-          Ustvarjen za velike življenjske zgodbe: Nissan

-          Ostani samosvoj: BMW

Bingo! Same velike besede. Ko boste kupili določen avto, boste prav to: samozavestni, grandiozni, samosvoji itd. Pa še imeli boste vse, kar imajo veliki, (če se še spomnite oglaševanja za Clio).

So pa določeni oglasi usmerjeni tudi na določeno publiko. Ste slišali, da pohištveni gigant Ikea v kataloškem oglasu za otroško posteljico vabi nosečnice in tiste, ki o svoji nosečnosti še niso prepričane, naj urinirajo na označeno mesto v katalogu. V oglas je vgrajena tehnologija, ki je zelo podobna nosečnostnemu testu. Če je ženska noseča, se pod oglasom za otroško posteljo izpiše nova, znatno znižana cena, ki jo lahko ob nakupu uveljavlja nosečnica. Jasno, svoje nosečnosti ne more izkazati zgolj s trebuhom, temveč samo s polulanim katalogom.  Skrajno ponižujoče!

Zato dragi moji pri odločitvah o nakupu pamet v glavo in bodite samosvoji pri odločanju, kateri izdelek boste izbrali, ne pa kot goba, ki je popila eliksir oglaševalcev.

Kalvarija v Šmarju pri Jelšah

Na srečo ne moja ampak znamenita kalvarija k cerkvi Sv. Roka. Pot me je sem pripeljala na predstavitev Svitanj po navezi med mojo prijateljico-gongašico Majo in njenim bratom Pavletom, ki živi v bližini.

Najprej me preseneti množičnost obiska, saj pred menoj sedi okrog petdeset ljudi. Gre za člane Tretje univerze, ki so zelo dejavni na kulturnem in športnem področju. Čutim njihovo pozitivnost in sinergijo. Svoj kraj imajo radi, ponosni so na njegovo zgodovino in dediščino, o čemer pričajo rekonstrukcijska dela na vsakem koraku, pa tudi že lepo obnovljeno župnijsko gospodarsko poslopje, v katerem je Muzej baroka. Pavle pove, da so uspeli najti skupni jezik ne glede na versko ali politično pripadnost. Slovenci, to je edina prava formula za doseganje skupnih ciljev!

Muzej baroka so odprli junija 2016. Avtorica muzejske postavitve je Meta Hočevar, utemeljiteljica sodobne gledališke scenografije. Razstava človeku dobesedno vzame dih. Najprej zaradi krasne komunikacije med poslopjem muzeja in strmo kalvarijo, ki se vzpenja v hrib. Povezuje ju velikansko okno v obliki križa (glej sliko). V dvoranah so razstavljeni originali kipov iz kapelic, v katerih so zdaj replike. Na cerkveno ikonografijo se ne spoznam preveč, vendar me prevzame čustveni naboj kalvarije, ki nas nagovarja s pieteto, žalostjo in trpljenjem. Na eni strani žalostjo Marije, ki se poslavlja od svojega otroka, na drugi strani Magdalene, ki se poslavlja od svojega partnerja. Ko pridejo obiskovalci do prostora s Kristusovim grobom ponavadi utihnejo. Verni in neverni. Ker nas preplavi mir po prestanem mučenju in križanju.

Tu so še režeče figure rabljev, ki plešejo svoj groteskni ples okrog Kristusa. Predstavljam si, kakšne orgije se morajo dogajati ponoči, ko ugasnejo reflektorji, hihi.

Vodička pove, da taka postavitev kipov na višini obiskovalca brez piedestala, omogoča drugačno videnje kipa. Z njim se srečaš kot z običajno človeško figuro. Lahko se ga dotakneš, celo zaželeno je, ker maščoba na koži prija lipovemu lesu, iz katerega so izrezljane te tristo let stare božje figure. Zato dragi moji, obiščite kdaj tale odlični muzej, v katerem se slehernik sreča z božjimi podobami. Ven boste prišli z novo izkušnjo in občutenjem neke druge razsežnosti.