Jezik
ljubezni – francoščina v službi avtomobilizma
Imam diplomo iz francoskega in angleškega
jezika. Po srcu sem frankofilka, ali po slovensko ljubim francoščino. Ljubim
francoski šanson: Georgesa Brassensa in Jacquesa Brela, pa francosko poezijo Jacquesa
Préverta, Baudelaira in Rimbauda. Ko sem se v gimnaziji začela učiti francosko,
sem morala pred mamo in očetom na glas brati lekcije iz francoščine in zaradi
mojega grgranja sta bila čisto začarana …
No, potem pa sem dobila službo prevajalke v
novomeški tovarni Revoz. Pr' Renolti (tako namreč sklanjajo Dolenjci) so
direktorji govorili samo francosko. Ko me je slovenski direktor tehnologije
prvič povabil na sestanek prevajanja, sploh nisem imela občutka, kako to gre.
Francoski inženir, poznavalec avtomobilizma razlaga nekaj o počenih čepih, jaz
pa nimam pojma o čem govori in kako naj to prevedem slovenskemu direktorju.
Hvala bogu, da so kolegice, ki so bile v Revozu zaposlene že nekaj časa,
sestavile en tak debel zvezek tehničnih izrazov, ki sem se jih morala počasi
naučiti. Podvozje, nadvozje, kataforeza, matice, podložke, varjenje, čep,
zavorne čeljusti … vse te in podobne strojne in kemične elemente je bilo treba
osvojiti, da smo se lahko sporazumeli s »prijatelji Francozi«, ki so nas na
zunaj zelo hvalili, kako smo Slovenci pridni in marljivi, navznoter pa se je
vsak Francoz čutil kot mali Napoleon, ki je več vreden že samo zato, ker se je
rodil v francoski domovini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar