Ozvezdje Raka je najlepše in najstrašnejše ozvezdje v vesolju

Nikoli si nisem mislila, da bodo bralci moja Svitanja kdaj brali za dogovorjeno čtivo. Pa se je zgodilo tudi to. V sklopu bralnega krožka pri društvu onkoloških bolnikov se je zgodilo to branje in razprava o knjigi. Kot da bi vesolje uslišalo mojo željo, da dobim povratno informacijo o zapisanem, ne zaradi ega ampak zaradi vedenja, da ne pišem v prazno in da moje besede odzvanjajo v ljudeh …

Sledila je živopisna razprava o pozitivnih in malo manj pozitivnih mnenjih. Saj to je tisto, kar nas bogati: različnost mnenj in pogled skozi oči drugega ter vživljanje v njegovo kožo.
Nekaj približnih izjav v naključnem vrstnem redu, ki so se mi zapisale v spomin.

Knjiga je tako pozitivna, da bi jo moral imeti na nočni omarici vsak rakavi bolnik. Misli so kot kresničke v poletni noči. Ko sem bila na tleh, so mi dale moč za naprej …

Sem v težki fazi svojega zdravljenja in knjigo sem prebrala samo do polovice. Tako lahko pišeš, če je bil izid te bolezni uspešen. Se opravičujem, vendar mi trenutno tak optimizem ne leži …

Knjiga se mi zdi zanimiva. Všeč mi je misel o ženskem prijateljstvu in solidarnosti, ker tudi meni prijateljice veliko pomenijo.

Našla sem se v mnogih stavkih te knjige. Zdravniki so mi rekli, da je čudno, da še živim s takšno diagnozo kot jo imam. Prebijam se z jedrsko energijo, ki sem jo našla v sebi. Darja vehementno obdela različne zelo globoke življenjske teme. Takoj sem opazila ying/yan simbol o dvojnosti v nas in iskanju ravnovesja.

Meni je zelo blizu ideja o samosti, samostojnosti in volkih samotarjih. Pa to, da vlečeš nase težave drugih in da zato zboliš. Knjigo sem prebral že 2x in v njej najdem toliko zanimivih tem o športu, kulturi, politiki ...

Moji občutki so mešani. Po eni strani cenim pozitivizem, po drugi strani pa kot prostovoljka vidim toliko gorja, da takšen optimizem ne pride vedno v poštev.

Svitanja v meni odzvanjajo na mnogih mestih in me spominjajo na mojo prehojeno pot ozdravitve. Mislim, da smo si edini, da je bolezen v nas prinesla pozitiven premik. Kot tile polžki smo slekli trd oklep, v katerega so nas dajali naši dragi, češ ti si močna, ti boš že premagala raka. Včasih se ljudje zatekajo v takšne poenostavitve ali v zanikanje, ker ne znajo drugače. Tako kažejo svojo skrb in dobro je, če znamo to prepoznati. Zdaj živim brez oklepa, upam si priznati, da sem ranljiva, zavestno uživam vsak svoj trenutek življenja.

Takole smo sestavljali mozaik naših zgodb. Vsak je dodal svoj košček, svoj biser. Ne morete si predstavljati, kako lepo bo zasijal, ko bo skozenj posvetil sončni žarek.!

 

Tajska - fotografski dosežki

Danes se bomo sprehodili skozi galerijo mojih fotk, ki sem jih razdelila po kategorijah: umetniške, vegetacijske, marketinško vabeče skulpture, stopnišča, vrata in okna, fotografije otrok... Pripnite si varnostne pasove in gremo!

Umetniške fotke:
 



Vegetacija:


Čudni kipi, ki vabijo turiste v restavracije:


Kam vodijo stopnišča in kaj je za temi vrati in okni?



Kaj se skriva v otroških očeh?



Nostalgija pozabljene punčke v pesku:

Slovenščina je najlepši jezik na svetu

To je citat Borisa A. Novaka, ki ga je s svojim precej monotonim glasom recitiral na proslavi ob 8. februarju. Kako prav ima naš veliki pesnik!

Ravnokar sem prebrala romana dveh mojstrov slovenske besede: Draga Jančarja (To noč sem jo videl) in Ferija Lainščka (Ločil bom peno od valov). Vem, da sem malo v zamudi, a takile literarni biseri nikoli ne zastarajo. Pri obeh romanih gre za širšo fresko slovenske zgodovine. Pri Jančarju za obdobje med in po drugi svetovni vojni, pri Lainščku čas od razpada avstro-ogrske monarhije do priključitve Prekmurja Kraljevini SHS.

Pri obeh romanih je ključna tema seveda ljubezen in vprašanje, ali bosta junakinji imeli dovolj moči in poguma, da zavržeta obstoječe udobno življenje in bosta sledili poti svojega srca do nove, bolj iskrene ljubezni. Obe to storita. Jančarjeva Veronika se odreče življenju z bogatim starejšim moškim in svojemu oficirju sledi celo v blatno Vranje v južno Srbijo. Tako kot se je vihravo odločila, da gre z njim, pa se nekega dne v Mariboru tudi odloči, da ga bo zapustila in se vrne k možu. Jančar takole opisuje njen odhod. Odšla je tisto sončno zimsko jutro… Sporočila mi je, da me ima še vedno rada, ni ji žal za vse, kar sva doživela in preživela skupaj. Ampak saj vidim, jaz Stevo, kako sva se drug drugemu odtujila v zadnjem času. Počutil sem se kot aligator, ki so ga nagačili.«

Lainšček v teh in ostalih delih vedno opeva svoje ljubljeno Prekmurje. Pri njem gre za iskanje prekmurske identitete ter razkrivanje najverjetneje zadnje in največje skrivnosti, ki ji še vedno pravimo – ljubezen. To je roman notranje osvoboditve, odrešenja, načenja vprašanje možnosti odpuščanja.

Kako lepo opisuje ravninski veter: O bog, pošlji mi vsaj kdaj tak veter, ki je že dolgo na poti in se je mnogih stvari dotaknil ter čuda reči nagledal«.

Ali pa o reki: Njena neskončna gladina je bila zdaj le še prosojna membrana sna, iz katerega se je le na hipe dvigala, nato pa se mu je zopet voljna in lenobna prepuščala.

Prodišča, ki so se z obeh bregov zajedala v strugo. So bila bela kot razprostrta krila velikanskih labodov. V vodi, ki se je zajedala mednje in se kot olje neslišno razlivala preko kamnov, pa je rumenela svetloba velikega sonca.

O hrepenenju: Dogajalo se ji je tudi še kasneje, da se je peza vsakdanjosti kratkomalo razblinila, skozi razo v času in prostoru pa so jo obsijali svetovi, v katerih ni bilo zamanskega hrepenenja in so bile želje uresničljive.

Berimo Slovenci naše velike pisatelje, ker kot je rekel že Tone Pavček: Če ne bomo brali, nas bo pobralo!          

Iskanje izgubljenega časa ali spominjanje najdenega časa

Potovanje se začne s prvim korakom. Tja nas žene radovednost po spoznavanju neznanega in novega. V popotno torbo poleg oblačil pospravimo pričakovanja, sanje, želje … Kar vidimo zunaj, odzvanja navznoter. Vsako potovanje je potovanje vase. Bogati nas, nam dá misliti in čutiti. Je kot časovni stroj, katerega gumb za aktiviranje nas čaka nekje kot znana pokrajina, pogled, vonj. Proust je govoril o iskanju izgubljenega časa, jaz pa to imenujem spominjanje najdenega časa…

Verjamem, da vedno spoznaš in občutiš tisto, kar ti je namenjeno. Zato, dajmo, izvrzimo se iz tople maternice našega kavča in se odpravimo v svet na vse strani neba!  V bistvu že vemo, koga bomo tam srečali: SEBE in SORODNE DUŠE!!

Tajska - rajski otoki

Potopis zaključujem z odklopom pod palmami, točneje na otoku Koh Samet, na vzhodnem delu Tajske. Najprej nas z gliserjem v desetih minut dostavijo s celine na ta otok, ki v prevodu pomeni otok čajevcev. Zaradi velike hitrosti čolna doživim napad stranske boje, ki mi jo vrže skoraj v naročje. Kot prava Amazonka, jo hočem vreči nazaj, pa mi posadka zakriči, da ne. Ok, sam po vejte, kaj hočete in drugič malo bolj poskrbite za varnost turistov!? Ko prispemo na kopno, se nabašemo v pick-upe, ki so prirejeni za prevoz ljudi. Seveda nas zaradi hitrosti in luknjaste ceste spet premetava. Prispemo v lep welness center. 

Vrtovi so lepo urejeni. Vegetacija divja in dehteča.

Plaža lepa.

Samo če voda ne bi bila pretopla, morje preplitko, če ne bi bilo preveč jaht v bližini, ki zasmrajajo ozračje, ko naložijo turiste in jih popeljejo na izlete.

No, ne bom preveč kritizirala… Morje je turkizno, mivka bela, podolgovati val je raj za fotkanje v peneči vodi. Večina ljudi ne zna plavati, zato imajo šlavfe v obliki flamingov.

Otok slovi po številnih kipih morskih deklic. Upodabljajo star ljudski mit o ljubezni med morsko deklico in princem. Morske deklice simbolizirajo varnost in modrost.

Ponoči plažo zasedejo restavracije in požiralci ognja.

Z Janom najdeva na plaži prijetne jabooze ob svetlobi spreminjajočih svetlobnih kock. Glasbena kulisa? Yeah, man, rasta man,... seveda spet Bob Marley, ki je že postal stalnica najinega potovanja. Nad nama zvezdnato nebo, zibajoči ritem tega novodobnega trubadurja, ki se je boril proti neenakosti, kapitalizmu in izkoriščanju. A je lahko kaj še lepšega?