Draga Bronja,
tvoja zgodba je presunljiva, strašna, a tudi neizmerno lepa,
opisana brez olepšav, v neposrednih, kratkih stavkih. Kot vešč slikar rišeš
podobe in barvaš razpoloženja. Tudi sama sem pisala dnevnik o raku, a nikoli
tako poglobljeno, tako iskreno, kot ti. Zraven narišeš še fresko življenja v
Jugi, ki se ga še tako dobro spomnim. Od Gavrilovičevega doručka, škatel Peko
čevljev, Dekorativne, rdečega pasoša, s katerim smo lahko šli po kavbojke in
long plejke v Trst …
V knjigi je toliko gorja, da me stiska v grlu. Včasih moram
odložiti knjigo, da predahnem … Smrt matere, ki otroku (kaj šele najstnici
pri 14) ne sme nikoli umreti. V imenu te izgube nato napišeš roman v 2. osebi,
kot da materi pripoveduješ vse travme, ki se vam bodo dogajale v nadaljevanju,
z grozovitim sporočilom, da je dobro, da je umrla, da ne vidi vsega tega
trpljenja!! Njo ščiti smrt, ti pa si morala vse to videti in preživeti!
Potem sledi tvoje soočenje z rakom, s faktografskim
zapisovanjem zabadanja igel, bruhanja, brezupa, izdaje domačih. Kako lucidno
opišeš soočanje z boleznijo: »Ko kličem
druge, ne jokam več. Navajam se na raka v sebi, neverjetno, kako hitro se
navajam nanj. Šele nekaj ur vem zanj, pa je že malo moj. In bolj, ko je moj,
manj se ga bojim. In manj, ko se ga bojim, lažje krotim njegovo divjanje,
njegovo silovito butanje v sebi.«
Pa o tolažbah najbližjih in diktatu pozitivizma, češ, da se
bo vse uredilo: »Vem, da mi hočejo dobro,
vem pa tudi, da te tolažbe slišim zato, ker nimajo poguma, da bi povedali pravo
resnico.(…) Osamljena sem s strahom, ker ge ne delijo z mano, ker mi ga ne
pustijo, ker mi ga ne priznajo.«
Malo si oddahnemo in že je tukaj spet nedoumljiva nenadna
bratova smrt. Vmes je tako malo sončnih dni, ki pa zagotovo so, da se lahko
znova sestaviš. Padaš v brezna in plezaš iz njih. Med zapletenimi človeškimi
odnosi, v katerih je veliko neizrečenih zamer, ki zastrupljajo srca.
Kratka epizoda o novem fantu in že se začne poslavljati
babica Dada v Domu odcvetelih ali uvenelih občanov. V sobi za umiranje v
prvem nadstropju te prevzema neka čudna radost, da boš z njo, ko nje zate ne bo
več. To umiranje opišeš: »In nič se ne
bojim, ker smrt je naseljena v meni že leta. Ukročena je, sklanjana,
premišljena, moja. Je le tišina, ki je bela, je le slovesen mir.«
Kot balzam na rane je potem katarzično očiščenje travme s
tvojim dedkom, ki je ob poroki prekinil vse stike s tvojo mamo in njeno
družino. Zaradi »bednega« listka, na katerem ga je tvoja mama povabila na poroko,
ker ga ni osebno dobila. Tukaj ti je bila dano poslanstvo, da na novo
vzpostaviš družinske vezi, čeprav za nazaj. Za odpuščanje nikoli ni
prepozno …
Dedka Lojzeta odpelješ na mamim grob: »Pred tvojim grobom stojiva. Lojze in jaz. Stojiva dolgo in on je vse
manjši in vse bolj težak. (…) Potem se on obrne vate, obrne se nazaj v tvoj
beli kamen. »Oprosti, ti zašepeta. Odpusti mi, Mita moja, odpusti mi. In
tesnoba vseh let se več kot za misel v tišini sestavi v spokoj.«
Optimističen zaključek in tudi na hitro navrženo dejstvo, da
imaš dva otroka, da si se z Blažem razšla, ker imaš veliko napak, med njimi, da npr. preveč soliš jedi, hihi.
Draga Bronja, po vsem, kar si preživela, si postala tako
močna in modra, in tako naša. Naj ti literarni venec krasi lase,ne kot trnjeva
krona, ampak kot svetniški sij in zahvala za tvojo čudovito izpoved.
Hvala tudi za navodila za pranje perila. Mimogrede, moje
bele pesmi se perejo na devetdeset, črne pa na šestdeset.
Ni komentarjev:
Objavite komentar