V nasmehu nekega dneva

V nasmehu nekega dneva

V nasmehu nekega dneva
Stopiš na svoje križišče
In streseš pesek iz popotnih čevljev
Nekdo te vpraša kam hočeš
Ti skriješ utrujene noge
In poveš
Da si bil tam.

Tomaž Pengov

Kako blago te pobožajo tile stihi največjega slovenskega trubadurja, ki bi bil letos star 70 let. Bila sem ganjena, ko so na TV1 predvajali koncert In Memoriam iz leta 2014. Neverjetno je, koliko sodobnih trubadurjev imamo pri nas, ki godejo na klasično kitaro. V nabito polni dvorani Kina Šiška se je čutila energija poklona temu posebnemu pesniku, ki je nizal blagozveneče pesmi na ogrlico življenja …

Tam so bili vsi Veliki: od Kreslina, Kovačiča, Leonardija, Jerka, Drobeža, še celo Drago Mlinarac se je naučil slovensko in zapel eno pesem. Pa seveda Borisa A. Novaka, ki je v čustvenem nagovoru povedal, da je bil s Tomažem v trenutkih poslavljanja na Golniku in je to lepo dušo pospremil v onostranstvo …Kako razočarana je morala biti ta duša, da je utapljala bolečino v vinski trti in stihih pesmi, ki jo je tako rad pel: Iz glazkov gre v grlo, lavindi undi grlo, grli, grlula vindijo, oj, grlo, zivijo.

Verjamem, da njegova lepa duša počiva v večnem nasmehu dneva in da je zdaj združena z dušo, ki mu je pomenila vse na svetu!

Ko pospraviš klovna v omaro

No, s temle kovnom so pa res težave. Zdi se, da je arhetip klovna tako strašljiv, da se ga bojijo mali in veliki otroci, kar sem odkrila na obiskih v bolnicah, ko sva z Majo uprizarjali zvočno kopel. V moji glavi je bil lik klovna glasen in šegav. Pa so mu zdravniški organi porezali krila. So rekli: »ne preveč glasno, ne preveč ostro, pazite na besede, ki jih uporabljate itd. itd.«  Spoštujem ta priporočila, zato sem kostum klovna pospravila v omaro. Naj tam počaka na karneval na Igu. Za razgrajajoče Ižance bo ta lik ravno ta prav.

Ko slečeš eno kožo, si moraš nadeti drugo, da  ne bi bil gol kot pri Cesarjevih novih oblačilih, hihi. Iz ozadja že prihaja Pika oz. Darja Nogavička, ki bo otroke zabavala z gospodom Fickom, »poštekanko« in »splunkom«. Bo pa sevedal le stranska igralka, ker bo glavno besedo  imel ZVOK in gong mojstrica, svečenica, vila, ki ga bo izvabljala v višje dobro.

Običajen jesenski dan in melanholična poezija

Zjutraj magla svugde oko nas, jaz pa jo režem s svojim kolesnim meglolomilcem proti Stegnam, kjer sem v službi. Obožujem jesenski bluz in v žive barve odeta javorjeva drevesa. Na kolesarski stezi se razkreči psiček in se pripravlja za kakanje. No, si rečem, danes bo zagotovo srečen dan, če se začne z drekom in sigurno bo padel kakšen keš. No, kar se keša tiče, mi je kolegica v službi poravnala dolg v višini 2,60 evra, kar se pa sreče tiče, me je čakala v samem imenu restavracije Angel in v knjižici dragega pesnika Rumija. Joj, zvenim kot Manca Košir, ampak saj Rumi je od vseh nas in ne samo njen monopol, a ne?

Jesen je itak letni čas, ko mi zadiši po melanholični poeziji in dva od velikih mojstrov sta Rilke in Gibran.

Zato si ne morem kaj, da ne bi na tem mestu zapisala nekaj njunih verzov:

Oh, da ne bi bil odrezan

in niti za malenkost

ločen od  zakona zvezd.

Notranjost – kaj je to,

Če ne stopnjevano nebo,

po katerem prhutajo ptice,

in je globoko od vetrov,

ki vršijo proti domu?

Rainer Maria Rilke

***

V srcu vsake zime

leži dehteča pomlad

in tančici vsake noči

čaka smehljajoča zora.

Kahlil Gibran

Ko sem že ravno začela z res fatalno Josipo Lisac, se spomnim, da je letošnja fatalka Natalija Verboten. Pri toliko prodornih in lucidnih slovenskih ženskah, bi pa res lahko izbrali kakšno prodorno novinarko ali umetnico, ne pa celuloidno lepotico goveje glasbe, ki poje tole globokoumno besedilo: Dva pol'caja, dva iz mojga kraja, prav'ta da sta vidla dve pr'jat'lci, ki s strehe dol visita, se na glas smejita,  kot da sta utrujeni …Brez komentarja.

Hrvati so nas spet prehiteli po desni. Glumaški Juncker je možatemu Plenkoviću v zadnjih vzdihljajih izpolnil željo vstopa v Schengen. Pa so se naši politiki tako napihovali, kako bodo državi, ki ne spoštuje pravnega reda, bojkotirali vstop. Čeprav jih ne maram, je pa treba priznati, da so zelo spretni na diplomatskem parketu, bog si ga vedi, s čim so podmazali evropsko vrhuško, da jim je uspel tale veliki met. Mogoče sojim pa obljubili kakšen dalmatinski otok, saj imajo dost tega materiala (kar 1185?!)

Joker versus Klovn Pe-Pe

Filmski lik  Joker

No. 1:

Preživlja se kot ulični klovn, a postati hoče stand-up komik, tako slaven kot Murray Franklin (Robert De Niro), voditelj priljubljenega TV-šova. Fleck, ki se nenehno, krčevito, nekontrolirano smeji in reži, potrebuje šov, v katerem bi se lahko smejal samemu sebi. To, da v bolnišnici – našemljen v klovna,  zabava paciente, ga ne poteši.

Joker ne prihaja s kakega tujega planeta ali s kakega fantomskega otoka, temveč iz televizijskega smeha – iz tistega “konzerviranega” studijskega smeha, ki ga slišite v komičnih serijah, tistega smeha, ki se smeji namesto nas. Tam se rodi. V tistem smehu, ki nas prepričuje, da smo srečni, da smo veseli, da se noro zabavamo. V tistem smehu, ki nam zapoveduje: morate biti srečni! Morate biti veseli! Morate se zabavati! Nič ni bolj nasilnega in pošastnega od tega smeha. “Smej se, pa četudi te boli srce,” poje Nat King Cole. Joker hodi k psihiatrinji, ker ne ve, če obstaja. Ko ga mediji razglasijo za “vigilantskega klovna”, dobi občutek, da so ga končno opazili. In ker ga opazijo, pomeni, da obstaja. Obstajajo le tisti, ki so opaženi. Slaven sem, torej obstajam! Všečkajo me, torej obstajam! Klikajo me, torej obstajam! Zvezda je rojena.

Joker je film o sodobnem hladnem svetu, brezčutnem kapitalizmu, asocialni državi.

 
***

No.2_

Klovn Pe-Pe

Klovn Pe-Pe je moj alter ego. Tiste del mene, ki je dolgo spal pod maskami plašnosti in skromnosti. Počasi se je metamorfoziral iz mojega telesa. Najprej je zrasel rdeč nos, potem mavrična lasulja, nato ga je obdala smešna rdeče-bela obleka. In smeh, rodil se je smeh do ušes, ki pa je za razliko od Joker-jevega pristen in osvobajajoč. Bolnim otrokom želi pričarat 30 minut smeha in norčavosti. Pri predstavi sodeluje Vila Zdravka, ki s svojimi čarobnimi »kastrolami« in bobni zdravi bolne glavice in srčke. Otrokom dajeva upanje, da se v njihovih srčkih vedno skriva zmagovalna melodija, ki premaga vse težave na tem svetu.

TAKO DA, DRAGI SMEJOČI SE JOKER, TUKAJ IN ZDAJ TE IZZIVAM NA DVOBOJ MED TEMO IN SVETLOBO!!

DA VIDIMO, KDO SE BO NAZADNJE SMEJAL!

Rožnati oktober ali med življenjem in smrtjo

V mesecu, ko pridne prostovoljke pletejo roza šale okoli dreves in se gospodje vozijo v oblekah na motorjih, da ozaveščajo o pravočasnem odkrivanju raka, ta »nesnaga« kar jemlje duše in jih vozi v svoje podzemlje. Če omenim samo dva nedavna primera: S sveta je spravila, kot sem prebrala v francoskem lokalnem časopisu enega najbolj nadarjenih kitaristov, nekdaj »mojega« Emmanuela, in našo najboljšo kotalkarico, ki je imela samo 32 let.! Pa je vseeno, če sta bila poznana, gre za 2 človeški usodi, dva boja, ko do zadnjega upaš, da ti bo uspelo premagati bolezen …

Sama sem po 10 letih že napredovala v »lažjo« ambulanto letnih pregledov, bom rekla tako imenovane »začasne« zmagovalke. Privilegij je biti naročen ob 16h, ko se dopoldanski hrup na Onkologiji umiri. Nič več ni treba v vmesno sobico med peklom in nebesi, kjer si slečeš modrček in čakaš, da te pokliče zdravnik. Letošnja zdravnica je bila super. Na vprašanje, kako prenašam še vedno prisotne menopavzne znake, sem ji odgovorila, da z jogo in reikijem. In poglej ga zlomka, odgovorila mi je, da je to »dobra izbira«. Tud zdravniki niso več, kar so bili nekoč.

Zdaj se selimo na Bokalce, kjer doživljam drugo dramo, povezano s poslavljanjem. Moja mama je namreč stara 88 let, po nekaj padcih je padla v letargijo. Ne vstaja več, v očeh je zamrl sijaj, najbolj je vesela, če je lepo pod kovtrčkom in gleda v strop ali pa zaprtih oči pregleduje svoje življenje. Včasih se nasmehne kot majhna, navihana punčka, drugače pa odgovarja samo z enozložnicami: Ja, Ne, Seveda …Hrano odklanja. Včasih se razjezim, da se ne sme vdati, saj je vendar moja mama! Vedno je bila odločna in pripravljena na boj. Potem pa se spomnim, da nimam nobene pravice odločati namesto nje. Na srečo ji moja dobra zdravilka pomaga na daljavo, da ji lajša pot, ki ji je namenjena. Jaz in sestra lahko njeni fizični lupini samo lajšava tuzemsko bivanje z masažo, vožnjo na invalidskem vozičku v Rožno dolino, energetskimi vibracijami blagoslova in ljubezni.

Sicer pa je vedno tako, kot mora biti. Amen!