Zoki, Zoki, Zoki

Slovencii mamo radi Zokije: Zorana Jankovića, Zorana Stevanovića, Zorana Predina … Za razliko od slednjega, mi prva dva nista po srcu. Všeč mi je geslo Zoran spoki, ki se velikokrat pojavlja na uličnih protestih in zdaj velja za oba prvo navedena. Ne mislim polemizirat s svinjarijami, ki se dogajajo na političnem prizorišču. Če bi se vse umazano perilo pralo na devetdeset, ga ne bi zlepa mogli oprati. 

Zato se iz romantičnega idealizma, ki mi ga je vzbudila Svoboda in se sedaj sesuva, umikam na svoj košček vesolja, na stereoid malega princa …

“Najdi mir v sebi in tisoči okoli tebe bodo našli rešitev” pravi Slavni svetnik Serafim Sarovski. Tudi to je neke vrste idealizem, ki pa ga gradim sama na sebi in če se malo pohvalim, tudi s skupinico, ki jo z Ivanko vodiva v Darivayi.

Notranji mir tako ne pomeni odsotnosti vseh močnih čustev, temveč sposobnost, da jih izražamo zavestno in z notranjo stabilnostjo.

Osebna rast nas povabi k premisleku,da pogledamo, ali kot bitje napredujemo oziroma kje smo zašli iz ravnovesja. Lahko nas sooči z vprašanji, ki smo jih predolgo odrivali:

Ali živimo v skladu s seboj?

Ali poslušamo svoje telo?

Ali vztrajamo tam, kjer naša duša že dolgo trpi?

Tu ne potrebujemo nobenih Zokijev, tu smo sami sebi alfa in omega.

Če se vrnem na pranje perila, si je vesoljna Slovenija pretekli konec tedna ogledala znameniti film Belo se pere na devetdeset. Sporočilo, ki ga je umirajoča mama predala svoji odraščajoči hčerki. Paradoks, na kaj človek misli v zadnjih trenutkih življenja. Moram priznati, da me je film razočaral glede na odlično knjigo, ki sem jo prebrala takoj ob njenem izidu. Bom rekla kar: Zgubljeno s filmsko govorico, ali pa film za širše množice, ki osebno zgodbo o izgubah in premagovanju bolezni polepša v gledljiv film, s srečnim koncem. A je duh časa ujet z nenehnim kajenjem vseh igralcev in očetovim preklinjanjem “bande komunajzarske”? Igralka ima v sebi preveč svetlobe, premalo je poudarka na tesnobi, strahu, bolečinah… Vsem priporočam, da si preberete knjigo, ki te res pretrese. Vseeno pa poklon Bronji Žakelj za njeno borbo in zmago nad rakom in tudi blagoslov filmu na uspešno pot, ki ruši vse rekorde.

Naj se v obstoječi obliki s svojim pozitivnim sporočilom dotakne čim več src.

 

Jaz sem Peter

 Velikan vstopi v krčmo, polno ljudi in zarjove: “Kdo je Peter?” Množica utihne in se zdruzne vase. Nihče se ne javi za Petra. Potem pa vstane droben možic in izdavi: “Jaz sem Peter. “Velikan ga dobro nalomi in izjavi, da se nihče ne bo norčeval iz njega ter odide. Možic se začne smejati na vsa usta. Ljudje ga začudeno gledajo. Na koncu možic izjavi, da on sploh ni Peter in da je velikana dobro naplahtal. Sicer je to plačal z batinami, moralno satisfakcijo je pa le imel, hihi. To je zgodba, prosto prirejena po knjigi Jorgeja Bucaya.

V povezavi z Jezusom pa je bil Peter eden od prvih njegovih učencev. Petra je pogosto izpostavljal in mu zaupal vodstveno vlogo med apostoli. V strahu med Jezusovim trpljenjem je Peter trikrat zatajil, da pozna Jezusa. Vendar pa je po vstajenju Jezusa prosil, če ga ljubi, in mu potrdil poslanstvo, naj pase njegovo čredo.

Vse to dogajanje poteka na Bližnjem Vzhodu, danes tako “križanem” po belolasem klovnu, ki nam je z Izraelom zakuhal globalno energetsko vojno.

Zvone Šeruga, ta svetovni motoristični popotnik, dober poznavalec Irana, je takole označil Iran in agresorsko Ameriko: “Iranu, nekdanji Perziji in eni najstarejših svetovnih kultur, grozi trenutno največji svetovni kreten, da ga bo v naslednjih dneh »razstrelil nazaj v kameno dobo. Iran je dežela najbolj gostoljubnih ljudi na svetu. Lahko se merijo le s sosednjimi Sirci in, vsaj po mojih izkušnjah, z Nubijci, ki živijo vzdolž Nila na severu Sudana

Le da prijaznost … res, koga v vrhovih političnega odločanja ta sploh zanima? Kakšna korist je od prijaznosti, kakšno vojno lahko začneš z njo, komu lahko z bombami razbiješ mesta in mu pokradeš bogastva, če pa ves svet verjame, da je prijazen in sočustv z njim?”

Poglejte ta paradoks: Papež Leon XIV (rojen na dan 14. septembra kot moj sin??) poziva k miru (PACE), človeštvo pošilja v vesolje posadko na ladji Artemis II, ki pripravlja pristanek na Luni leta 2028. V nekem trenutku je kontrolni center njihovo plovilo preusmeril tako, da so lahko videli celotno zemeljsko kroglo. "Lahko si videl Afriko, Evropo. In če si pogledal zelo natančno, si lahko videl severni sij. To je bil najbolj spektakularen trenutek". Od  daleč je Zemlja videti tako mirna in zveličavna.

Najbrž astronavti niso videli bomb, ki letijo na iranske energetske  infrastrukture, jokajoče matere in pobite otroke in belolasega klovna, ki v svojih sobanah obljublja pekel na Zemlji …

 

 

Kraljica je ostala doma in Cesarjeva nova oblačila

Kraljica pa je ostala doma. Ko je bilo treba iti v ZDA, Pariz, Rim, se je nastavljala kameram, hodila z Nancy na kosilo, se pomenkovala z Mme Macron, zdaj pa na soočenje dveh največjih ni prišla pred kamere, ker se kao ne udeležuje soočenj. Jasno, najboljš je da ta velika humanitarka, kot pravi Golobček, sama “iz ozadja” kreira svoje podkaste in Tik toke, pridiga o zaščiti medvedov in nutrij, vegetarijanski prehrani Slovenčkov in zdravem življenju. Mme Janša je na soočenje zmogla brez sprenevedanja, korektno kot žena spregovorila nekaj stavkov o družinskem življenju in kot zdravnica o težkem stanju v zdravstvu. Golobu ni blo všeč, da je to izpostavila in se je, ko so kamere ugasnile, kar malo zadržal z njo v pogovoru. Skratka soočenje je bilo polno gnojnice, ki sta jo zlivala eden po drugem, scena je bila pravi boksasrski ring, Petra Kerčmar pa je slabo usmerjala nekonstruktivno debato. Bljak, bljak. Pejmo vseeno vsi na volišča, da vsaj malo oblečemo cesarja.

Na domači sceni se igram z večjim vnučkom, z Zvonetom Šerugo potujem po svetu v knjigi Drugačne zvezde, se bojujem s statini in povišanem holesterolu. Še včeraj mi je zdravnica drajsala po vratnih žilah in izgovarjala neke čudne številke 66/13, 85/19, 22, slišala sem, kako kri šopa po vratnih žilah (puh, puh, puh) in končna sodba: “Nimate naplastenih žil, kontrola čez 4 leta.”

Nekje na sredi me preseneti novica o smrti dr. Alojza Ihana. Bil mi je všeč tako kot doktor, ko je preudarno in razumno govoril o medicinski znanosti, in kot pesnik, ko se je poglabljal v magično neulovljivost čudežnosti.

Takole lepo mu je ob slovesu zapisal prijatelj:

»Umetniškost ljudi me pogosto fascinira. To je neposredna povezava z našo višjo silo, z Bogom. In Alojz, ti si tak neizmerni umetnik. Naj tvoje Kreacije zdaj dobijo drugo raven. Naj se ti odpre vse tisto, kar si prej le slutil. V polnem sijaju in vsej lepoti. Nekoč pa se srečamo pod kostanji...«

In še pesnikova slutnja o bivanju in vračanju domov, kjer vse traja večno:

“Kakor je, je že bilo.

In vendar bo, kakor v spominu,

se vedno znova vračalo domov.”

— Alojz Ihan