Zapis za filmoljube in ljubitelje bisernega ješprenčka

Jesen vsako leto v novembru prinese v naše kraje filmski festival Liffe. Letos je že 30.  po vrsti. Kaj je v Slovencih, da tako vneto polnijo filmske blagajne in dvorane?

Sama festival obiskujem že vsaj 14 let, ker sem, bom kar priznala, zaprisežena filmoljubka. Ta medij me popolnoma začara, ker deluje na čustveno, čutno in umsko čakro. Liffe omogoča vpogled v svetovno kinematografijo, v koktail evropskih, ameriških in azijskih dosežkov najrazličnejših zvrsti. Nekaj časa sem vztrajala na malo odbitih skandinavskih filmih, potem na slovanskih, tu in tam sem si ogledala kakšnega liričnega japonskega, zadnja leta pa ostajam pri evropskem filmu, večinoma francoskem, ker mi je blizu srca. Že po prvih taktih filma lahko  po glasbi in vrsti posnetka zaznam, ali bo šlo za srce parajočo dramo, artizem, umska razpredanja, aktivizem itd.

Bom ponazorila z dvema začetkoma filmov, ki sem si jih ogledala do danes. Prvi je "Moj najboljši profil "z odlično Juliette Binoche. Prvi posenetek je nekaj sekundni posnetek njene glave pod vodo, brez glasbe. Šlo bo torej za iskanje naše identitete, odvrgli bomo maske in se potopili vase. Potem nas skozi ves film spremlja originalno režirana ambientalna glasba s poudarjenimi ritmi in godali. Kamera je nekako žametna, da te nežno poboža po srcu, seveda pa je glavna nosilka drame igra  junakinje, petdesetletne profesorice francoščine, ki mora najti svojo pomenopavzno identiteto. V sebi je še živa in strastna, po ločitvi potrebuje človeške dotike in toplino, boji se samote  (mi je znano). Kako daleč bo šla v tej svoji lakoti po odnosih?

Drugi film je francosko-belgijski z naslovom Semiš jakna. Začne se s posnetkom glavnega junaka v avtu nekako 10 let nazaj z glasbo Joe Dassina iz leta 2009 Si tu n'existait pas dis moi pour qui j'existerais …Takoj dobiš občutek, da je junak en »odbitek« , da kamera samo beleži dogodke v stilu nanizanke. Potem se zgodba odvije popolnoma absurdno, da postane glavna junakinja semiš jakna, ki želi biti edina na svetu, torej je treba pobiti vse ljudi v vasi in zakopati njihove jakne v jamo. Edini smiseln stavek celega filma  izgovori montažerka, da je jakna prispodoba za naše ovoje, v katere skrivamo svoje jedro. Bof, bi rekli Francozi, Slovenci pa »hm«.

Kaj pa kroglica bisernega ješprenčka?

To je bil eden od hodov znamenitega koalicijskega kosila pri Šarcu. Se ti kar obrača, kaj so predsedniki in predsednica strank izjavili pred kosilom. Da pričakujejo, da se bodo dobro najedli in pogovorili,  da upajo, da so dobro skuhali, da na kosilu ne bo  »soljenja« pameti.

Zdi se, da so se res dobro najedli in da se jim kroglica bisernega ješrenčka ni zataknila v grlu.

V teh dneh res potrdili proračuna za leti 2020/21. Zanj so glasovali tudi nekoalicijski poslanci SNS in tudi Jelinčič, ki se trka po prsih, da vedno stori, kar obljubi. A res?

Dva zanimiva poudarka iz proračuna: namenili so 400 tisoč evrov za obnovo planinskih domov na Korošici in Okrešlju in celo pol milijona evrov za sistem dolgotrajne oskrbe (torej toliko kot za obnovo planinskih domov??). Pa še super novica za knjigoljube, veljavna splošna 22-odstotna stopanj in znižana 9,5%  se bo znižala  na, pazi, 5%. To pa je pridobitev!

Tatoo na licu in Svet v sobi

Pri enainšestdesetih sem ga dočakala. Tatto, namreč. Pa ne takega kot si predstavljate, ampak onega, medicinskega. Dermatologinja je opazila čudno tvorbo na licu in me naročila na današnji dan, da mi jo izreže. Da bo veselje še večje,  je lahko izrezala samo eno in jo zašila, na drugi tatoo bom morala počakat en mesec, da se mi zaceli ta prvi. Juhu! Bo 2x luštno. Na poti do ambulante na Derčevi sem opazovala rumeno jesensko idilo, avtomobili so špricali pešce po dolgem in počez, v podhodu pod Celovško je igral poulični kitarist prijetno melodijo … Pol pa lepo na  operacijski »ponk«, prižge se močan reflektor, injekcije v lice in neko neprijetno žgačkanje od daleč. Zdravnici se dela guba na mojem licu, ko šiva. Ker sem že reiki zdravilka, ji pošljem vibracijo, naj se umiri in da bo vse v redu. Sestra pivna rano, vmes se fajn spotim, kot se spodobi za staro menopavznico. Potem še malo papirologije in sem že zunaj ….

 

Svet v sobi

Tu je nekaj misli o življenju invalida, ki ima omejen krog gibanja, in človeka, ki so ga na ekvadorskem konzulatu zaprli v sobo in je tudi imel omejen krog gibanja.  

V Sobotnem Delu preberem, da je Žiga Zois 25 let prebil na Bregu (o, kraj mojega otroštva) na invalidskem vozičku, njegov duh in možgani pa so potovali povsod. Pri njem doma so se zbirali najnaprednejši ljudje in iskali načine, kako življenje spremeniti na bolje. Bil je človek akcije in ga ni nič zaustavilo, da ne bi deloval, čeprav se zaradi omrtvičenih rok na koncu ni mogel sam niti podpisati.

Druga zgodba o omejenem gibanju pa je bolj žalostna. Gre namreč za Juliana Assangea, hekerja, terorista, novinarja ali vohuna za ljudi, ki je prek Wikileaksa razkril mračno in represivno resnico o tajnih podatkih »velikih«.  Shujšanega, upadlega Assangea so v slabem zdravstvenem stanju zvlekli z ekvadorskega veleposlaništva, kot najhujšega vojnega zložinca. Če ga bodo angleške oblasti predale ZDA, mu za vohunjenje grozi 175 let zapora. Sporočilo je jasno: Julian Assange je postal opozorilo za vse novinarje: če govoriš resnico, ki ogroža strukture moči, te bomo dobili.

Assange pred očmi javnosti vidno hira, mi pa molčimo in gledamo vstran!!

Nauk zgodbe je, da ti lahko življenje v sobi prinese svet domov, ali pa te shira do onemoglosti in ti vzame še zadnjo kapljo dostojanstva.