Tile dve moji ( dobri fotki) sta mi izhodišče za današnje razmišljanje.
Zgoraj brez
smo:
- pri vsakoletnem
pregledu dojk pri onkologinji (kot sem enkrat že opisala, se slečeš v vmesni
sobici med sprejemno ambulanto in ambulanto in kot v neke vrste vicah, čakaš, da
te spustijo v tako imenovana »nebesa«);
- ko hočemo
razkazovati svoje oprsje, preden pride v poštev »delo pod popkom«
- ko se ne
bojimo komunikacije z zgornjimi čakrami in so naši spodnji nagoni že daleč
preseženi
- če pozvoni
poštar pri vratih in smo uspeli sleči šele zgornji del garderobe
- kadar želi moški
razkazovati svoje lepo mišično telo al ima pa vse majce v pranju...
Zgoraj Z smo:
- kadar imamo
vsa oblačila, a smo še vedno goli, kot pri obratni enačbi »cesarjevih novih
oblačil«
- so v nas samo
prazne fraze in prebrana sporočila
- gledamo
stran, kot manekenka na sliki, ker kao:
»mi ne vemo nič«,
»mi nismo nič
krivi«,
»danes je novoletna zabava in se s tem ne bomo
ukvarjali«,
»kje si
kupila te luštne čeveljčke?«,
»zadnjič sem v
Emporiumu vidla eno tako fajn oblekco, sploh ni bla draga, okol 500€. Bom rekla
mojemu cheri-ju, da mi jo kupi…«.
»glej ga tista
begunca, po mojem je Maročan. Pazi, ker so vsi po mal teroristi.«