Iz srca čestitam Bronji Žakelj, ki je iz svoje tragične zgodbe preživetja po težkih preizkušnjah doživela tako slišanost in prepoznavnost. Sporočilo te zgodbe je, da se da premagati vse, le če imaš voljo in moč, podporo in ljubezen. Gre za katarzo skozi sočutje. Še moj sin, ki ima raje akcijske filme kot drame, je iz kina prišel precej pretresen. A je premalo, da potočiš solzo nad Bronjinim trpljenjem. Treba je iti še korak dlje. Zamisliti se o svojem premagovanju ovir, o notranji moči, ki jo imamo ljudje, in nenazadnje tudi o aktiviranju sočutja do trpečih. Kajti vsi smo Eno, vsi smo lahko Bronja Žakelj.
Tudi sama sem šla skozi preizkušnjo raka. Prvega novembra leta 2008 sem tudi sama mislila, da bolezni ne bom preživela. Sprašujem se, kaj bi takrat dvaindvajsetletni hčerki in devetletnemu sinu rekla za popotnico v življenju, če bi se poslovila. “Da je življenje dar. Da je vseeno, kolikokrat padeš, samo da se vsakič znova spet pobereš. Da smo vsi na tem vrtiljaku življenja in da je smrt samo prehod v drugo stanje, v katerem smo enkrat vsi spet združeni …”
Dobro jutro, otrok
Velikokrat se z avtobusom vozim v Ljubljano in uživam v sociološki študiji prihajajočih. Opazujem mladež, kako vsak od njih bulji v telefon in skrola po ekranu. S pogledom navzdol, tako da se ga ja nič ne tiče, čepred njim stoji mamica z otrokom ali starejša oseba. Ti japiji se bodo znali pozneje s komolci prebijati v službah in na splošno skozi življenje, saj je pomemben le njihov ego.
Včeraj pa na avtobusu doživim presenečenje. Namesto velikokrat nerazpoloženega voznika je danes striček južnega porekla. Takoj začutim dobro vibracijo in ga pozdravim, kar običajno ne delam. Sam smeh ga je in dobra volja. Ko zjutraj prihajajo na bus osnovnošolci, vsakega pozdravi z “Dobro jutro, otrok.” A ni to najlepši pozdrav, ki si ga lahko zamisliš. Med pesmimi z radia si stric prepeva in požvižgava. Spomnim se filma, ko to tamo pjeva, hihi.
Kako lep začetek dneva, ko naš avtobus veselja reže kilometre skozi zasanjano jesensko pokrajino Barja.
Dobro jutro, nov dan, dobro jutro, ljudje!
Generacijo moja
Tale december je primeren čas, da naredimo nekakšno bilanco preteklega leta. Moj dosežek in osebna sreča je, da sva z mojo sodarivayko na jogi kazali pot dviganja zavesti in osebnega razvoja skozi srčno čakro in vseobsegajočo ljubezen. Največje plačilo je, da zvesto prihajajo in da sva v tem letu pridobili še tri nove obiskovalke.
Potem se mi je zgodil še en vnuček. Njegove črne očke mi prinašajo sporočilo o svetu tam čez in vzpostavljanju popkovine, ki nas vse povezuje.
Če sem še malo bolj prozaična, sem pa v tem letu pridelala malo povišano sladkorno in holesterol, tako da jupi, farmacevtska industrija bo imela profit tudi od moje trebušne slinavke in jeter.
Spašujem se, kaj pa dela moja upokojena generacija in moji bližnji prijatelji. Vsi iščemo svojo identiteto, da ne bi ostali brezbarvni penzionisti, ki v bankio stojijo v vrsti in čakajo na penzijo. Ali štejejo dni, ko bodo imeli v štacunah 10% popust. Eni upokojeni prijatli so šli v aktivizem proti nadzoru moči elit, drugi v kritične zapise na Facebooku, tretji na aktivizem za krščansko demokracijo, nekateri so vzeli pot pod noge in križarijo po hribih in dolinah...
Kot je rekel že Martin Luther King jr. in sem uporabila kot predgovor k svoji knjigi Svitanja:
“Če ne moreš leteti, potem teci.
Če ne moreš teči, potem hodi.
Če ne moreš hoditi, potem se plazi.
Karkoli že počmeš, se moraš premikati naprej.”
