Večne vrednote naše civilizacije??

Tako je JJ označil Tompsonov koncert v Zagrebu in baje je volilnemu telesu SDS razdelil brezplačne vstopnice za koncert. Evo, tako se obnaša moj letnik, letnik 1958, ki naj bi bili pacifisti, hipiji, se borili za globalne človeške vrednote srca, bili oporečniki skvarjenih političnih sistemov, ki ti naredijo lobotomijo, da jim slepo slediš kot kardelo zmedenih ovac.

Pa ne bom pisala o zblojeni slovenski politiki. Mitja Pogorevc je namesto mene na FB zgovorno zapisal kritiko:

“Mi ne moremo Kliničnega centra obnovit v enem letu! Gastro-enterološka klinika domuje v hiši stari preko 100 let, brez klime! Stara travma deluje v stavbi stari več kot 100 let, brez klime! Na specialiste čakamo po 3 leta! Osebnih zdravnikov ni! Dve leti po katastrofalnih poplavah so ljudje še vedno brez obnovljenih domov, infrastruktura je še vedno neobnovljena! Ceste po državi se razpadajo, hitro cesto na Koroško gradimo že 20 let - od tega je zgrajenega le slab kilometer ... in vi mi govorite, da potrebujemo zvišati prispevek za vojne v svetu?! Takoj se najde denar za orožje, ni ga pa za osnovno opremo države?! Resno?!«

En teden preživim la ob morju, tem prekrasnem mediju miru in harmonije. Zna biti krotko kot mucek in podivjano kot čreda volkov. 

Predajam se osnovnim elementom: vodi, soncu, vetru, vonjem borovcev …  Zgrabi me nostalgija za preteklimi poletji. Na FB preberem, da ne smemo živeti v preteklosti, spomin je itak varljiv in polepša takratno dogajanje ter ga preobleče v melanholijo oz. nostalgijo. Meni pa paše, ker sem rada malo otožna. Bom po filozofsko rekla, da mora biti odmik med subjektom in objektom. V lepem francoskem filmu Nehaj s temi lažmi je lepo izrečeno, da pišeš, ker si ti ali on odšel, ker vaju ločujeta prostor in čas, da mu vrneš, kat ti je dal, to je radost občutka, da končno obstajaš, ko te pogleda … Vsi smo imeli nekoga, zaradi katerega smo začeli obstajati.  Za Majo je bil to Teo in že trideset let je od tega, kar je odšel.

Gre za hrepenenje po presežnem, po nedosegljivem. Kot molitev med vernikom in njegovim Bogom.

Pa lepe počitnice vsem mojim sledilcem želim, s hrepenenjem ali brez!

 

 

Hvala za mir, vodo in aktiviste

Vse najboljše za 34. rojstni dan, Slovenija.

Hvala za vodo, s katero vsako jutro zalivam svoje rože in zelenjavo. Hvala za vodo, ki si jo natočim v kozarec in spijem. Hvala za vodo, s katero si zjutraj umijem obraz, da z njega sperem sparino noči.

 

Hvala za mir, ki je vse redkejša vrednota na tem svetu. Gledamo grozote v Ukrajini, Gazi, Iranu, Izraelu in še na toliko žariščih po svetu. Domovi porušeni, ljudje lačni, žejni, razseljeni, obupani, ker so izgubili najdražje … So samo kolateralna škoda na odru velikih, ki se borijo za premoč. In zdaj bomo tudi mi morali na silo kupovati vojno tehniko, čeprav nimamo niti vojakov, ki bi nosili vse kupljene puške. In že sedaj so magacini polni že kupljenega orožja. Jao, mati moja, kam tone naša civilizacija. Poteptana je človečnost, kot ovce sledimo nebulozam o obveznosti oboroževanja Evrope, Trump se pa reži, ko posluša absurdno govoričenje in prepričevanje Natovcev, kako se Evropa ne sme več šlepati na Ameriko.

Hvala za slovenske aktiviste, ki še verjamejo, da se da kaj spremeniti, vliti razuma v to brezsmiselno drvenje navzdol in kimanje svetovnim organizacijam, ki hočejo demontirati suverenost posameznega naroda.

Hvala za nagrado kresnik, ki vsako leto nam, bralnemu plemenu, prinese seznam zanimivih literarnih del slovenskih avtorjev. Iz širšega seznama sem prebrala roman Tanje Mastnak Sibirija. Zanimiv “antiturističen” roman o iskanju sibirskih šamanov, ki razgali različne značaje potujočih. Marcel bi rekel, ocean: ZA.

Drugi roman je avtorice Katarine Gomboc Čeh Nihče nikogar ne pozna, pravijo kritiki, da je slovenska Sally Rooney. Skozi zgodbo ženskega pevskega zbora, v katerem poje glavna junakinja, se srečamo s temami slovenske ideološke razklanosti na leve in desne in z begunskim vprašanjem ter vedno zapletenimi odnosi med žensko in moškim. Zgodba lepo teče, vendar se mi zdi preveč linearna. No, ko tole pišem, je nagrajenka že znana, to je Ana Schnabl z romanom September. Ga bom z veseljem prebrala!

Pa še ena zanimiva misel o kritikih, ki se morajo prebiti skozi gore različnih branj, da ločijo seme od plevela: “Kritiki so kot evnuhi v haremu – oni vejo, kako se tisto počne, oni vsak dan vidijo, da se tisto res počne – ampak oni tistega ne morejo početi.”

Dragi Slovenci, ne bodimo evnuhi!