petek, 5. december 2025

V letu, ko smo belo prali na devetdeset

Iz srca čestitam Bronji Žakelj, ki je iz svoje tragične zgodbe preživetja po težkih preizkušnjah doživela tako slišanost in prepoznavnost. Sporočilo te zgodbe je, da se da premagati vse, le če imaš voljo in moč, podporo in ljubezen. Gre za katarzo skozi sočutje. Še moj sin, ki ima raje akcijske filme kot drame, je iz kina prišel precej pretresen. A je premalo, da potočiš solzo nad Bronjinim trpljenjem. Treba je iti še korak dlje. Zamisliti se o svojem premagovanju ovir, o notranji moči, ki jo imamo ljudje, in nenazadnje tudi o aktiviranju sočutja do trpečih. Kajti vsi smo Eno, vsi smo lahko Bronja Žakelj.

Tudi sama sem šla skozi preizkušnjo raka. Prvega novembra leta 2008 sem tudi sama mislila, da bolezni ne bom preživela. Sprašujem se, kaj bi takrat dvaindvajsetletni hčerki in devetletnemu sinu rekla za popotnico v življenju, če bi se poslovila. “Da je življenje dar. Da je vseeno, kolikokrat padeš, samo da se vsakič znova spet pobereš. Da smo vsi na tem vrtiljaku življenja in da je smrt samo prehod v drugo stanje, v katerem smo enkrat vsi spet združeni …”

 

Dobro jutro, otrok

Velikokrat se z avtobusom vozim v Ljubljano in uživam v sociološki študiji prihajajočih. Opazujem mladež, kako vsak od njih bulji v telefon in skrola po ekranu. S pogledom navzdol, tako da se ga ja nič ne tiče, čepred njim stoji mamica z otrokom ali starejša oseba. Ti japiji se bodo znali pozneje s komolci prebijati v službah in na splošno skozi življenje, saj je pomemben le njihov ego.

Včeraj pa na avtobusu doživim presenečenje. Namesto velikokrat nerazpoloženega voznika je danes striček južnega porekla. Takoj začutim dobro vibracijo in ga pozdravim, kar običajno ne delam. Sam smeh ga je in dobra volja. Ko zjutraj prihajajo na bus osnovnošolci, vsakega pozdravi z “Dobro jutro, otrok.” A ni to najlepši pozdrav, ki si ga lahko zamisliš. Med pesmimi z radia si stric prepeva in požvižgava. Spomnim se filma, ko to tamo pjeva, hihi.

Kako lep začetek dneva, ko naš avtobus veselja reže kilometre skozi zasanjano jesensko pokrajino Barja.

Dobro jutro, nov dan, dobro jutro, ljudje!

Generacijo moja

Tale december je primeren čas, da naredimo nekakšno bilanco preteklega leta. Moj dosežek in osebna sreča je, da sva z mojo sodarivayko na jogi kazali pot dviganja zavesti in osebnega razvoja skozi srčno čakro in vseobsegajočo ljubezen. Največje plačilo je, da zvesto prihajajo in da sva v tem letu pridobili še tri nove obiskovalke.

Potem se mi je zgodil še en vnuček. Njegove črne očke mi prinašajo sporočilo o svetu tam čez in vzpostavljanju popkovine, ki nas vse povezuje.

Če sem še malo bolj prozaična, sem pa v tem letu pridelala malo povišano sladkorno in holesterol, tako da jupi, farmacevtska industrija bo imela profit tudi od moje trebušne slinavke in jeter.

Spašujem se, kaj pa dela moja upokojena generacija in moji bližnji prijatelji. Vsi iščemo svojo identiteto, da ne bi ostali brezbarvni penzionisti, ki v bankio stojijo v vrsti in čakajo na penzijo. Ali štejejo dni, ko bodo imeli v štacunah 10% popust. Eni upokojeni prijatli so šli v aktivizem proti nadzoru moči elit, drugi v kritične zapise na Facebooku, tretji na aktivizem za krščansko demokracijo, nekateri so vzeli pot pod noge in križarijo po hribih in dolinah...

Kot je rekel že Martin Luther King jr. in sem uporabila kot predgovor k svoji knjigi Svitanja:

“Če ne moreš leteti, potem teci.

Če ne moreš teči, potem hodi.

Če ne moreš hoditi, potem se plazi.

Karkoli že počmeš, se moraš premikati naprej.”



nedelja, 16. november 2025

Osebni kotiček vesolja in jesenska tuhtanja

 

Poznojesenski čas

Jagenčki umolknejo

Svetloba se umika temi

Gola drevesa se stegujejo v nebo, 

njihova listnata oblačila so preproga, ki nežno šumi pod nogami.

To je čas, da zlezemo pod toplo odejo. Da se pogrejemo s cimetnim čajem. Da se predamo sanjarjenju ali da prelistamo preteklo življenje in odnose. Ker odnosi so navsezadnje eden najpomembnejših doživetij za osebno rast in osmišljenost. Vprašamo se, ali smo prepoznali vse ključe, s katerimi je naša duša prišla v to življenje, da srečamo za nas pomembne ljudi in dogodke.

Je prav, da smo se z nekaterimi razšli in ali so ti, s katerimi smo ostali, res ta pravi. Vedno me je mikalo razmišljanje o kratkih ljubezenskih razmerjih glede na stalnejše življenske partnerje.

Annie Ernaux je to odlično opisala: “Z njo ga ne bodo najtrdneje povezali erotični podvigi na plažah, na vogalih pisalnih miz, v hotelskih sobah, najetih za uro ali dve, ampak bageta, ki jo prinaša za opoldanski obrok, perilo, pomešano v košari za pranje, televizijski dnevnik, ki ga gledata zvečer iznad krožnika špagetov po bolonjsko. S skupnimi zajtrki in zobnimi ščetkami v istem kozarcu, z videzom nedoločene sitosti, kakršnega zakonsko življenje daje moškim …”

Tu je še kolektivna podzavest, ki nas povezuje z našimi predniki, pa podzavestno in nezavedno v naši duši, kar izhaja iz naših prejšnjih življenj. Kar pisano perilo, ki se vrti v bobnu pralnega stroja našega življenja. 

 


Zato velja, da smo na avtopilotu in da lahko zavestno vplivamo le na nizek odstotek. Nič hudega, to je naš absolut, na katerega lahko vplivamo. Na primer s čuječnostjo, To, da smo čuječi, pomeni, da smo prisotni pri tem, kar je, v trenutku, z radovednostjo, sprejemanjem, odprtostjo in sočutjem do sebe. Naše življenje je skupek trenutkov in če v njem nismo prisotni, če skozi življenje hitimo in smo vedno zaposleni, kdo potem živi naše življenje? Preteklost je spomin, prihodnost je fantazija, vse, kar imamo, je ta trenutek.

Za konec teh jesenskih tuhtanj še tale misel neznanega avtorja:

“Nimate odgovornosti reševati svet ali najti rešitve za vse probleme – temveč poskrbeti za svoj osebni kotiček vesolja. Ko vsak človek to počne, se svet rešuje. ’