Ko se peljem v avtu, nad mano preleti belorjava ptica. Morda rečni galeb. Mirno z razširjenimi krili drsi po zraku. Ptice imam rada, ker so veličastne in tako svobodne v svojem letu. Spomnim se na Jonathana Galeba, ki je bil drugačen od svojih bratov in sester. Ni mu bila pomembna hrana, ampak letenje.
Nazoren odlomek iz knjige Richarda Bacha: “Najdlje vidi galeb, ki najvišje leti. Tisti galebi, od katerih si prišel, stojijo na tleh, nenehno vreščijo in se prepirajo za hrano. Od nebes jih loči tisoče kilometrov - in ti praviš, da bi jim rad pokazal nebesa, od tam, kjer stojijo! Saj ne vidijo niti do konca svojih kril.
Nebesa niso neki kraj niti neki čas. Nebesa so v popolnosti. Nebesa boš dosegel tisti trenutek, ko boš pri svojem letenju dosegel popolno hitrost. In to ne pomeni leteti s hitrostjo tisoč kilometrov ali milijon kilometrov na uro ali leteti s svetlobno hitrostjo. Kajti z vsakim številom postaviš mejo, popolnost pa je brezmejna. Popolna hitrost je to, da meje, ki jih postavlja prostor, prenehajo obstajati. “
Na FB sem zapisala, da je v našo jato priletel nov sinji galeb. Sprejeli smo ga z radostjo v srcu. Dokler se ne bo naučil dobro leteti, mu bomo pomagali, potem pa naj sam poleti, kolikor daleč ga nesejo krila.
Sinhronicitete
Ko se skozi ene prsi spušča rentgenski žarek, se v drugih pripravlja mleko, ki bo podojilo pravkar rojenega otroka
Ko se v naši porodniščnici v miru rojevajo dojenčki, umirajo dojenčki v Gazi in Ukrajini in v vseh vojnih žariščih
Ko se pred celjskim sodiščem drenja množica upokojencev, ki kričijo v podporo ljubljenemu vodji, se na Onkologiji drenja podobna množica ljudi, ki nemo kričijo iz čisto drugih razlogov
Ko se pri nas ukvarjamo s tem, kje je dopustoval naš Sončni kralj in njegova kraljica ter njena partnerica, se klovn s pšeničnimi lasmi igra igro carin in ocarini celo pingvine na otočju McDonald, medtem ko mu države lezejo v rit
