Kaj nam pomeni telo? Je veliko, majhno, predebelo, presuho, preveč celulitično, preveč bolno? Telo je tisto, ki nam da čutiti bolečino, radost, žejo, lakoto, užitek, veselje v gibanju.
Pri vadbi joge vedno poudarjam, da gre za vzpostavljanje ravnovesja telesa, uma in duha. Kolegica psihoterapevtka opozarja, da ne smemo preveč transcendirati, stremeti samo navzgor, k presežnemu. Cenimo ta “meseni ovoj” kot sprejemnik in indikator čustev in občutij.
Če se ne bi utelesili, bi ostali visokofrekvenčna energija duše, tam v mehkobno belem svetu prijaznosti in ljubezni.
Ampak duša mora izkušati in se učiti, oziroma napredovati v skladu s svojim božanskim načrtom. To lahko stori le skozi materijo, skozi telo, ki si ga že ob rojstvu prilagodi, da bo izpolnila svoje vsakokratno poslanstvo na Zemlji.
Zato ljudje, uživajmo v danem telesu, v dotikih, vdihih in izdihih, v dobri hrani in kozarcu vina, v dobrem seksu, v joku in smehu, tudi v neprespanih nočeh, v plesu in petju …
Navdih za tole hvalnico telesu sem delno dobila tudi ob predstavitvi zdavilnega plesa mehiške plesalke Alicie na Golem. Lepo nas je popeljala prek zavedanje telesa v gibu od lunic na stopalu, vzmeti v gležnju, kolen, medenici, hrbtu in vratu. Vse v prispodobi plesa na mehkem bombažu, v ritmu gibanja alg v morju, sočenju pomaranč v medenici … V zavedanju, da se skozi našo telo pretaka univerzalna življenjska energija chi, ki nas zdravi, kateri se spontano predamo in smo hvaležni. Hvaležni, da smo tu, da se imamo radi, take kot smo, čeprav z mozolji na obrazu, artrozo v gležnjih, umetnimi kolki in koleni, predebeli, presuhi…
Ker ko bo tole naše telo umrlo, bo od nas ostalo 2,5 kg pepela. Če bo kdo od naših želel izdelati diamant iz tega, bo potrebno le 500 gr naše materije. Kaj pa duša? Pravijo, da tehta le 21 gr. Dovolj, da z nadzvočno hitrostjo poleti nazaj v domovanje duš, kjer se končno združi z Paramatmo.
