Movember

Spomin skozi ameriško literaturo

Drevesa so vse bolj gola, moški pa vse bolj zaraščeni. Tud Jan si pušča brkice, ker je že ozaveščen. Jaz sem čez vikend levila staro kožo. Napadel me je namreč virus z neznosnim vrtenjem v glavi in blaznim potenjem. Prav je, da kdaj padem dol in se zapredem kot buba ter prespim nekaj dni, da se potem spet dvignem kot feniks (ha, ha, no, mal pretiravam). Sem si vseeno v nedeljo popoldan privoščila sprehod čez Tivoli do mame v Rožni dolini. Od daleč zagledam »civilna aktivista« lutkarja Braneta in njegovo novo punco. Hitro zavijem na drugo potko, ker mi ni do pogovora. Navedena gresta mimo prijetnega kotička pod Tivolskim gradom, kjer teče potoček in je v senci grmička par nizkih štorov. Ko sem šla mimo, je tud mene prizor šokiral. Vesela družba je namreč za spomin na zadnjo večerjo pustila na mizi vse embalažno okrasje, kartone, papirje, prazne flaše...

Tihožitje za umret. Kot bi Picasso izrezal papirnate oblike in jih prilepil v zeleno naravo.

Naj se vidi, da smo bli tukaj in da smo se imel fajn! (Kjer osel leži, dlako pusti). Z zgornje potke opazujem moja dva aktivista, kako bosta odreagirala na to sceno, čeprav že slutim, kaj se bo zgodilo. Seveda potegneta iz žepa vsak svoj telefon in fotkata. Fotkata za s(pomin) o(pomin)! Se mi pa takoj utrne spomin, kako sem s taistim Branetom davnega leta 1980 fotkala jaz. Prvič mi je povedal za grobo zrnate filme. Izbrala sva si zelo eksotično in smrdljivo okolje, in sicer ljubljansko smetišče, kjer sva pozirala v razpadajočem avtobusnem vagonu (Street Car Named Desire). Zadnje čase se mi dogajajo takile arhetipi, to so energetske podobe iz preteklosti. Ena podoba zbudi drugo in nato se sproži čustveni spomin. Natanko v tej osi prostora in časa sva malo više nad prizorom »svinjske« večerje z Branetom ležala v travi (Catcher in the Rye) in sanjarila o nemogočem. Šestintrideset let po tem sva spet v tem dvojcu prostora in časa. Starejša, drugačna, a še vedno ti in jaz!