Enkrat sem že pisala o sestrstvu in o tem, kako
se ženske med sabo intuitivno podpiramo. Blizu nam je čustvovanje in naši
govorni centri znajo o tem tudi pripovedovati. Skratka, z ženskami (ki si jih seveda same izberemo, ker so iz
raznih obzorij duha) smo na znanem področju. Kaj pa sociološki in
antropološki vidik ženske? Pa ikonografija skozi zgodovino, ki jo je seveda najbolj
zaznamovala cerkev?
V poslovnem svetu ženske vse bolj delujejo z »moško«
energijo, ker se morajo uveljavljati v man's world. Kar pozabljamo, da si lahko
dovolimo biti ranljive ali pokazati, da smo krhke. Tudi v tem se skriva moč.
Ali pa biti kritične do sodelavca, a mu hkrati pokazati, da smo mu vseeno
naklonjene. Enako kot pri otroku, ga okaraš, istočasno pa mu pokažeš, da ga
imaš še vedno rad. Na žalost se je veliko žensk pomožačilo, posledično pa so se
moški feminizirali. Ok, seštevek je v redu, samo vsak pol posebej pa ni v redu.
Ikonografija žensk? V cerkveni dogmi
prevladujejo moški: oče, sin in sveti duh. Samo eno mesto so prihranili za
mater božjo Marijo. Še dobro, da je Dan Brown napisal Da Vincijevo šifro in
ustoličil Marijo Magdaleno, kot Kristusovo partnerko, enako po stanu in ki je
nadaljevala njegova učenja po njegovi smrti. O iskanju svetega grala (sang
real) je leta 2006 pisala tudi Kathleen McGowan, ki prav tako zagovarja tezo,
da sta imela Marija in Magdalena otroka, ki je nadaljeval genetsko linijo.
Seveda uradna cerkva to vse zanika, prav tako zanika obstoj evangelija po
Magdaleni. Evo, še en primer, kako nam hočejo ukrasti našo ženskost.
Dajmo ženske, zmobilizirajmo naš zgodovinski
spomin in se spomnimo biti spet ženske. Nežne, razumevajoče, včasih malo
mistične, hkrati pa samozavestne in močne. Naj moški del v nas počiva, oziroma
prepustimo to vlogo našemu moškemu.
