Prižig luči v mestu

Seveda je to v Ljubljani postal dogodek, ki ga ne gre zamuditi. Ker ne maram gneče, se priklopim malo kasneje, tj. ob pol sedmih. Z Janom se izogibava gneči, kar je skoraj nemogoče. Po lepo okrašenem parku Zvezda že zaobljeni in zgodaj zbujeni Božiček kliče svoj: hohoho. Govorica okoli naju v vseh jezikih, v zraku čarobnost, romantično osvetljen grad …Res je, da ima ta predbožični čas nekaj posebnega v sebi, napihuje se kot balonček, še in še, potem pa okrog Božiča ali novega leta poči, in………….potem je spet vse kot prej. Ali pa tudi ne. Advent pomeni »v pričakovanju«, lahko seveda rojstva božjega sina ali pa svojega izboljšanega jaza. Zame je to vedno čas, ko se zazrem vase in pogledam po svojih skritih predalih duše, kaj se je kaj spremenilo v enem letu, sem kaj nečistvovala (za jogiste, tj. jama: brahmačarja), koliko se mi je razširila zaznava, sem našla kakšne odgovore na vprašanja? Tudi vi se zazrite vase in v tišini ali v naravi obiščite svojo ptico v duši ali pa sebe, ko ste bili še otrok, in se malo pogovorite z njima. Ni lepšega. Zraven pa bo dišalo po cimetu in klinčkih, otroci se bodo veselili božičnih daril, po nebu bodo zvončkljali jelenčki….(joj, pocukrano, kot v kakšnem ameriškem filmu).

Danes ima moja velika deklica že 32 let. Dobimo se pri Zlati ladjici (spet en nebesni simbol) in odjadramo na kuhan vinček k stojnici indijske restavraciji Namaste (a ne bo konec teh duhovnih simbolov??)

Srečamo Geino prijateljico, dobro poznavalko pivnic, in se utaborimo v Levstikovem pubu. Vam povem, odlično vzdušje irskega puba, ljudje veselo pijejo in komunicirajo, na stenah so duhovite karikature in rebusi, seveda ne manjka tudi slika našega velikega pisatelja, ki je dal pubu ime: Frana Levstika. No, v glavnem so vsi naši veliki pesniki in pisatelji pili, zato ni čudno, da je pub dobil ime po njem.

Ko se pomešajo zgodbe sveta

Karina je velika popotnica. Pripoveduje o potovanju čez Atlas v Maroku. O življenju nomadskih Berberov tam visoko na 2000 m, o njihovi gostoljubnosti, preprosti življenjski filozofiji. Celo svojega dveletnega sina so jima zaupali za 3 ure, ko so odšli po opravkih!? Mali se niti za trenutek ni zajokal, kar pomeni, da je poln zaupanja v ljudi.

Jaz ji na hitro skiciram ljubezensko zgodbe svoje prijateljice, ki se je zaljubila v Maroko in Maročana. Zgodbi se povežeta in odletita tja nekam v nebo, kjer domujejo zgodbe vsega sveta.

Pravi dnevniški zapis

Sobota, 24. november 2018

Zdajle, ko začenjam pisati, se spomnim, da je to tisti moj D datum, ko sem bila pred desetimi leti operirana na raku na dojkah. Saj sploh ne vem, kako se praznuje deseta obletnica? S torto v obliki dojke? Z upihom desetih svečk? S tiho zahvalo, da se je vse dobro končalo, da sem obdržala dojko, kot približno kaže zgornja slikca s prečnim rezom, kot brazgotino, ki me bo večno spominjala na mojo največjo dotedanjo zmago?

Glede na to, da sem pozabila na ta jubilej, živim svoje običajno sobotno življenje. Zaradi nizke oblačnosti, ki sega do tal in grozi z dežjem, ostanemo v LJ in ne gremo na vikend v Iški. Najprej je na sporedu jutranja kavica (mn,mn), potem pa ob pol devetih antibiotik. Nato se odpeljemo na Žale, na pokopališče h tašči, kjer odstranimo prvonovembrski aranžman in ga zamenjamo z bolj zimsko različico. Seveda sledi shopping v Lidlu. Mi smo bolj skromni, Gea ima večji nakup, ker njena družina šteje tudi 2 mačka z njunimi mačjimi potrebami.  Brez Kalimera seveda ne gre. Lastnica nas vedno veselo pozdravi z »O, Joško je prišel (in potem dolgo nič: - njegova družina…).

Beseda ob pirčkih teče o »črnuhih in zumbah« (me kar zmrazi ob takih imenih). Kako so zumbe hitri tekači in kako so črnuhe izvažali iz Afrike v Ameriko.

Po kosilu je kučni film. Gledam lep poetičen film o medvedku Puju in Cristopherju Robinu. Saj veste tistem fantku, ki za roko drži plišasto igračo medvedka Winnieja, kot da je živa.

Zgodba pripoveduje, kako je njegov oče, Alan Milne, v ustvarjalni krizi izkoristil svojega sina za najuspešnejšo zgodbo za otroke vseh časov. Na srečo je končno sporočilo pozitivno: pisatelj je za svojega sina ustvaril pravljični svet, ki sta ga najprej bila deležna oba protagonista, potem pa tudi preostali svet. Sanje nikoli niso zaman!!

Zvečer berem priročnik o reikiju. Celo poglavje je posvečeno kundalini jogi, ki smo jo pri naši jogi kar dobro vadili. Vidiš Darja, da je vse na svetu povezano, in da se slej ko prej poveže v sveto geometrijo spirale in vijačnice!

O dlaneh

Dlani so lahko tople ali hladne, mehke ali raskave, velike ali majhne… Z njimi božamo ali kloftamo, žugamo, uporabljamo jih pri govorici gluhonemih, iz njih beremo usodo, se z njimi rokujemo, jih polagamo pri reikiju in zdravimo.

In prav o zdravilnih dlaneh bi danes napisala nekaj več. Reiki je starodavna japonska metoda, ki naj bi jo po izročilu v preteklosti obvladali vsi ljudje. V rokah imamo namreč zdravilno moč, ki jo z malo vaje in s koncentracijo na ljubezen ter svetlobo uporabimo za zdravljenje. Energija namreč vedno najde svojo pot.

Ta zdravilna energija mi je na pot pripeljala sorodnico, reiki zdravilko. Tako, brez obvestila, ne da bi jo poklicala, kar narisala se je v mojem  življenju, seveda ne naključno, ker naključij ni. Je drobna ,a okretna, kot kakšna veverica, lahko bi ji rekla tudi gozdna vila, ker ima rada naravo in je vedno živela z njo. Je samorastnica, polna bogatih, težkih življenjskih izkušenj, iskrena, nepotvorjena, direktna. Malo samosvoja in posebna. Njena največja vrlina je zlato srce in želja ljudem pomagati. Brez leporečja in mistike.

Mislim, da mi jo je božanski načrt pripeljal, ne samo da mi pomaga pri dnevnih tegobah, ampak da mi bo tudi učiteljica in da bova z ramo ob rami hodili kot prijateljici in sorodni duši. Amen in hvala!

Juhuhu Liffe(in lokalne volitve) so spet tu

Kot vneta filmoljubka si kot vsako leto ogledam 3 filme. Guštiranje se začne, ko si nabavim knjižnico s programom in tehtam, kateri film bi si ogledala. Včasih me je zanimala skandinavska literatura in nikoli nisem zamudila madžarskega filma. Pa seveda tudi produkcije slovanske duše. In res, letos si ogledam en poljski, en češki pa še en libanonski film.

Poljski film Obraz se začne s silnim heavy metal komadom, da te kar vrže s stola. So far so good, to je tudi moja priljubljena glasba. Ne, prehitevam, ta komad je v nadaljevanju , začne se z razprodajo v spodnjem perilu. Ne preveč lepi ljudje se morajo sleči do spodnjega perila in se  nato tepejo za nekaj LD televizorjev. Očitno je med njimi tudi naš heavy-metal junak, ker se s TV na strehi avtomobila vrača v zabačeno podeželsko mesto. V tem mestu gradbinci, med katerimi je tudi sam, gradijo največji Kristusov kip. Že itak je čudak v krščansko obsedenem mestu, kaj bo šele, ko bo padel iz zidarskega odra in po nesreči imel iznakažen obraz. Vsi se mu bodo odrekli, od zaročenke, mame, razen sestre in očeta, za katera je še vedno isti po duši. Na koncu filma se v avtobusu odpelje iz tega zabačenega kraja, upajmo, da boljši prihodnosti naproti. Po Marcelu Štefančiču, ocena ZA.

Smo že pri opevanem filmu libanonske režiserke Nadine Labaki: Kafarnaum. Skozi življenje 12-letnega dečka nas popelje skozi največjo bedo življenja v mestu ruševin in pomanjkanja. Režiserka pravi, da se ni bilo treba nič izmišljevat, ker je življenje tam zares takšno. Revni in brezpravni se nikoli ne rešijo iz začaranega kroga, za preživetje so potrebne največje žrtve prodaje lastnih otrok. Ves čas smo na meji joka, čeprav glavni junak vse premaguje z jezo in besom. Glasba je prekrasna, da malo izboljša to tmurno vzdušje. Tudi konec je hvalabogu  za glavna junaka pozitiven,  a kaj ko se življenje tamkajšnjih ljudi kljub zlati palmi žirije na cannskem festivalu nadaljuje brez sprememb na bolje. ZELO ZA!!

Je res treba hoditi po domovih in deliti letake?

Ravnateljica neke ljubljanske šole se je pred leti odločila, da bo šla v politiko. Njeno obličje sem velikokrat videla na TV. Zadnjič pozvoni spodaj na vratih in ko se javimo na domofon, nam glas pove, da imajo ene letake in nas prosi, da odpremo. No, po 20 min pozvoni tudi na naših vratih. Ker smo imeli slabe izkušnje z raznimi vsiljivimi prodajalci, ki so »kao delali anketo«, najprej namestim verižico in priprem vrata. In koga zagledam? Našo nekdanjo vrlo ravnateljico, ki raznaša letake za kandidata svoje stranke. Mila majko! Ko vidim njen namaziljeni sladkobni obraz se vprašam, kaj se mora zgoditi človeku, da pristane na tak direktni marketing??