Kot vneta filmoljubka si kot vsako leto
ogledam 3 filme. Guštiranje se začne, ko si nabavim knjižnico s programom in
tehtam, kateri film bi si ogledala. Včasih me je zanimala skandinavska literatura
in nikoli nisem zamudila madžarskega filma. Pa seveda tudi produkcije slovanske
duše. In res, letos si ogledam en poljski, en češki pa še en libanonski film.
Poljski film Obraz se začne s silnim heavy
metal komadom, da te kar vrže s stola. So far so good, to je tudi moja
priljubljena glasba. Ne, prehitevam, ta komad je v nadaljevanju , začne se z
razprodajo v spodnjem perilu. Ne preveč lepi ljudje se morajo sleči do
spodnjega perila in se nato tepejo za nekaj
LD televizorjev. Očitno je med njimi tudi naš heavy-metal junak, ker se s TV na
strehi avtomobila vrača v zabačeno podeželsko mesto. V tem mestu gradbinci, med
katerimi je tudi sam, gradijo največji Kristusov kip. Že itak je čudak v
krščansko obsedenem mestu, kaj bo šele, ko bo padel iz zidarskega odra in po nesreči
imel iznakažen obraz. Vsi se mu bodo odrekli, od zaročenke, mame, razen sestre
in očeta, za katera je še vedno isti po duši. Na koncu filma se v avtobusu
odpelje iz tega zabačenega kraja, upajmo, da boljši prihodnosti naproti. Po
Marcelu Štefančiču, ocena ZA.
Smo že pri opevanem filmu libanonske režiserke
Nadine Labaki: Kafarnaum. Skozi življenje 12-letnega dečka nas popelje skozi
največjo bedo življenja v mestu ruševin in pomanjkanja. Režiserka pravi, da se
ni bilo treba nič izmišljevat, ker je življenje tam zares takšno. Revni in
brezpravni se nikoli ne rešijo iz začaranega kroga, za preživetje so potrebne
največje žrtve prodaje lastnih otrok. Ves čas smo na meji joka, čeprav glavni
junak vse premaguje z jezo in besom. Glasba je prekrasna, da malo izboljša to
tmurno vzdušje. Tudi konec je hvalabogu
za glavna junaka pozitiven, a kaj
ko se življenje tamkajšnjih ljudi kljub zlati palmi žirije na cannskem
festivalu nadaljuje brez sprememb na bolje. ZELO ZA!!
Je res
treba hoditi po domovih in deliti letake?
Ravnateljica neke ljubljanske šole se je pred
leti odločila, da bo šla v politiko. Njeno obličje sem velikokrat videla na TV.
Zadnjič pozvoni spodaj na vratih in ko se javimo na domofon, nam glas pove, da
imajo ene letake in nas prosi, da odpremo. No, po 20 min pozvoni tudi na naših
vratih. Ker smo imeli slabe izkušnje z raznimi vsiljivimi prodajalci, ki so »kao
delali anketo«, najprej namestim verižico in priprem vrata. In koga zagledam? Našo
nekdanjo vrlo ravnateljico, ki raznaša letake za kandidata svoje stranke. Mila
majko! Ko vidim njen namaziljeni sladkobni obraz se vprašam, kaj se mora
zgoditi človeku, da pristane na tak direktni marketing??
Ni komentarjev:
Objavite komentar