10 dkg surealizma, prosim - nadaljevanje Lisboa

Raziskujeva rdečo, modro, zeleno in rumeno linijo metroja. Pot naju zanese na sever v Lumiar in v muzej Tejo z botaninčnim vrtom. No, botanični vrt je bolj v stilu gozda v pravljici o Trnjulčici, temačen in nepregleden. 

Enako velja za rožni vrt (čeprav vem, da zdajle ni ravno sezona za vrtnice). 

Je pa res, da na poti nikoli ne veš, kje te čaka presenečenje. In se je zgodilo! Sredi tega  gozda stoji plesni muzej, pred njim pa takele surealistične figure. 

Čarobni svet Sintre

15km od Lizbone se človeku odpre čarobni, pravljični svet. Na slikovite hribčke v Sintri se je namreč zatekla kraljeva družina. Zgradili so si Mavrski grad in obzidje za obrambo pred napadalci. In seveda palače, prelepe palače, obdane z negovanimi vrtovi.

Zunaj vrtov pa je nenavaden divji gozd z velikimi oblimi kamni, kot jih še nisem videla. Poti so zaraščene in tu in tam naletimo na kakšna skrita vrata ali ruševine...

Ni čudno, da so ti kraji navdihovali romantične umetnike, ker so odlična temačno-mistična kulisa za junake lorda Byrona ali Mary Shelly. Kar vidim gozdne vile in palčke, ki se lovijo po gozdu.

Byron, ki je zahajal v te kraje, je izjavil, da je Sintra najbrž ena najlepših vasic na svetu. 

Iz zelenila temačnega gozda nas na hribu preseneti tale živopisna oranžno-rumena palača Pena.  

 

Leta 1838 je slikovite ruševine starodavnega samostana kupil kralj Ferdinand II, ki je pridobil vzdevek »kralj umetnik«. Zgradbo je nenehno spreminjal, npr. ustvaril je vhodna vrata v poznogotskem portugalskem slogu in elegantne, domišljijsko okrašene okna.

Ob koncu 20. stoletja je bila palača obnovljena z barvo, kar je razjezilo lokalno prebivalstvo, ki je bilo navajeno na sivo fasado stavbe.

Kjer se konča kopno in začne morje v Cabo da roca

Ni lepšega kot mejni kraji, ker se stikata dva zemeljska elementa. Poleg zemlje in vode moram omeniti še obvezni zrak, tokrat v obliki močnega vetra, tako da z Janom ostaneva kar v avtobusu. Okoli je vse zaparkirano, ker je nedelja in se množice ljudi zgrinja na to znamenito točko. Tako pač je, vsakdo želi biti priča spektaklu divje narave.

Pozdravim Atlantski ocean, ta gromozanski vodni bazen, ki včasih krotek kot maček ali podivjan kot lev ločuje Evropo od Amerike. Čutim neverjetno moč vodnih valov, ki se sunkovito pretakajo in penijo pred obalo.