Po treh letih spet v Trubarjevi hiši literature. Iz proze v
poezijo. Tokrat s francoskih pridihom, ker sem izbor nekaj starih in novih
pesmi prevedla v francoščino. Dela za eno tako predstavo je veliko. Od
prevajanja in iskanja lektorja, do tiskanja, pošiljanja vabil, iskanja glasbene podlage, peke peciva, šerpanje hrane
in pijače… Še najlažje je bilo dobiti mojega prijatelja Antoina, da povadiva
branje pesmi v vadnici Šentjakobskega gledališča. V veselje mi je delati s
profesionalcem, ki objektivno svetuje. Predlagam, da nosiva baretke, čeprav
vem, da je to stereotip. Iskreno pove, da je moja poezija tako intimna, da
takile simboli na prvo žogo ne palijo. Vzeto na znanje!
Sledi zgodba, kako me je direktor Francoskega centra Rambo
pustil na cedilu. Prvotna zamisel je bila, da literarni večer ponudim Francoskemu
inštitutu. Napišem predstavitev, jo prevedem v francoščino in jo 7. februarja pošljem
odgovorni za stike z javnostjo. Rien. Pas de réponse. Poskusim prek lektorja
Nikolaja, rekoč: Frenčiji se med sabo poznajo, naj malo podreza in povpraša, na
koga naj naslovim ponudbo. Odgovor je hiter, res dobim kontaktno osebo, direktorja
Rambota (pardon, Rambaud po francosko). Naslovim zgoraj navedeno pošto nanj.
Čakam, čakam, ….nič. Vzamem pot pod noge in prvič obiščem center na Bregu 12.
Na vratih kode, da ne vem, kam bi. Na srečo pride ven neka gospodična in me
ogovori, koga iščem. A gospoda R? Ste dogovorjeni? Ne, to pa ne. A smo kot pri
zdravniku ali avtomehaniku? A ni direktor javna oseba, si mislim. Vseeno se ji
odtaja srce in mi pokliče gospoda R. Za razliko od filmskega Rambota je ta tipičen
žgoljav Francoz. Pravi, da se spomni moje pošte. Da oni nimajo kapacitet za predstavitve.
Če se odločim za THL, bodo oni zagotovili »une petite promotion«. Ko dobim
datum v Trubarjevi hiši, ga obvestim in spet pripravim krajši sestavek za objavo
na njihovi spletni strani. Čakam kot pes pred vrati, kdaj bo kaj objavljeno.
Nič. Spletna stran je zelo skromna, najave dogodkov objavljene šele za 1 teden
vnaprej…
Ker sem »vztrajna baba« še enkrat poskusim z »opominom« na
dogodek. Imam vprašanje glede avtorskih pravic in presvitli gospod mi sicer
odgovori, vendar v isti sapi zatrdi, da na žalost ne more na dogodek, ker ima
istega dne razgovor o evropskih volitvah. Tako, sebe je opravičil, druge je pa
itak izpustil, ker na spletni strani ali na njihovem FB ni bilo duha ne sluha o
dogodku neke Darje Avsec.
Naj ne zveni, da sem užaljena, ker sem navajena na zavrnitve,
a žal mi je časa, ki sem ga potrošila za prazen nič.
Torej sam dogodek je bil zame čaroben. Moji nekdanji
sodelavci iz Renaulta so mi popestrili dan. Francoski avtorji filmske glasbe so
dobro sedli, 2 cellos te pa sploh požgečkajo po drobovju …
Ob osmih zapustimo Trubarja. Svetloba je ta prava, tista
modra, umirjena, dogodek je za mano, pirček v Podmornici na Miklošičevi dobro
pade na umirjajoče živčke. Naj živi poezija, slovenska, francoska, kakršna koli!
Ni komentarjev:
Objavite komentar