Nekje na hribu
je majhna kmečka hiška, za hiško je breg, pred hiško rastejo roza vrtnice. V tej
hiški so korenine moje družine po očetovi strani. Bili so majhni kajžarji, s
petimi otroki so se težko prebijali skozi življenje, a bili so skromni in z
malim zadovoljni. Bosopeti so tekali po bregu, nabirali borovnice in jih hodili
prodajat v 17-km oddaljeno Ljubljano.
Ko sem bila majhna,
smo pogosto hodili v očetovo rojstno hišo. Po smrti njegovih staršev pa je oče sam
obiskoval brate in sestre. Po toliko letih me je pot pripeljala spet v to hišo,
v kateri živi družina mojega bratranca. Hišna dobra vila drži družino pokonci,
šviga sem in tja, vliva optimizem in dobro voljo, zdravi z zdravilnimi rokami
in energijami … Če družina ne bi držala skupaj, bi hiška počasi propadla, pogoltnil
bi jo plaz in zabrisale bi se njene sledi …
Ko se sprehodim
po stezah okrog hiše, razpnem tipala kot mrežo za lovljenje metuljev in pijem trave,
rože, hribe in oblačke v daljavi. Iščem očetove sledi in se spomnim, da so te
sledi v nas, ki smo njegovi potomci, in v ljudeh, s katerimi so ti povezani.
Še misel o vrtnicah
in o vsem, kar udomačimo. Seveda iz Malega princa: „Besede so izvir nesporazumov. Ljudje
so to resnico pozabili. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo
vrtnico.“
Ni komentarjev:
Objavite komentar