Vse najboljše za 34. rojstni dan, Slovenija.
Hvala za vodo, s katero vsako jutro zalivam svoje rože in zelenjavo. Hvala za vodo, ki si jo natočim v kozarec in spijem. Hvala za vodo, s katero si zjutraj umijem obraz, da z njega sperem sparino noči.
Hvala za mir, ki je vse redkejša vrednota na tem svetu. Gledamo grozote v Ukrajini, Gazi, Iranu, Izraelu in še na toliko žariščih po svetu. Domovi porušeni, ljudje lačni, žejni, razseljeni, obupani, ker so izgubili najdražje … So samo kolateralna škoda na odru velikih, ki se borijo za premoč. In zdaj bomo tudi mi morali na silo kupovati vojno tehniko, čeprav nimamo niti vojakov, ki bi nosili vse kupljene puške. In že sedaj so magacini polni že kupljenega orožja. Jao, mati moja, kam tone naša civilizacija. Poteptana je človečnost, kot ovce sledimo nebulozam o obveznosti oboroževanja Evrope, Trump se pa reži, ko posluša absurdno govoričenje in prepričevanje Natovcev, kako se Evropa ne sme več šlepati na Ameriko.
Hvala za slovenske aktiviste, ki še verjamejo, da se da kaj spremeniti, vliti razuma v to brezsmiselno drvenje navzdol in kimanje svetovnim organizacijam, ki hočejo demontirati suverenost posameznega naroda.
Hvala za nagrado kresnik, ki vsako leto nam, bralnemu plemenu, prinese seznam zanimivih literarnih del slovenskih avtorjev. Iz širšega seznama sem prebrala roman Tanje Mastnak Sibirija. Zanimiv “antiturističen” roman o iskanju sibirskih šamanov, ki razgali različne značaje potujočih. Marcel bi rekel, ocean: ZA.
Drugi roman je avtorice Katarine Gomboc Čeh Nihče nikogar ne pozna, pravijo kritiki, da je slovenska Sally Rooney. Skozi zgodbo ženskega pevskega zbora, v katerem poje glavna junakinja, se srečamo s temami slovenske ideološke razklanosti na leve in desne in z begunskim vprašanjem ter vedno zapletenimi odnosi med žensko in moškim. Zgodba lepo teče, vendar se mi zdi preveč linearna. No, ko tole pišem, je nagrajenka že znana, to je Ana Schnabl z romanom September. Ga bom z veseljem prebrala!
Pa še ena zanimiva misel o kritikih, ki se morajo prebiti skozi gore različnih branj, da ločijo seme od plevela: “Kritiki so kot evnuhi v haremu – oni vejo, kako se tisto počne, oni vsak dan vidijo, da se tisto res počne – ampak oni tistega ne morejo početi.”
Dragi Slovenci, ne bodimo evnuhi!
