nedelja, 8. marec 2026

Gram srca za človeštvo



Dokumentarec Jana Cvitkoviča Gram srca govori o brezdomcih in njihovih življenjskih zgodbah. Ni solzav, ni patetičen, brezdomci iskreno in brez dlake na jeziku pripovedujejo svojo zgodbo, kako so pristali na cesti in postali odvisniki od drog in alkohola. Vsem je skupna ena rana. To je pomanjkanje topline in ljubezni v otroštvu. Kamera samo beleži bolečino človeškega obstoja, ki se je ne da več zakrpati, ker je za te ljudi že prepozno.


Ali pa je prepozno tudi za gojence vzgojnega zavoda Planina? Dr. Leonida Zalokar prav tako pripoveduje zgodbe, tokrat otrok iz problematičnih družin, ki končajo v tem domu. Tudi zaradi pomanjkanja ljubezni v otroštvu, zaradi preveč permisivnosti pri vzgoji ali ker je staršem vseeno zanje. Ali lahko različne terapije in komune ozdravijo ta manko ljubezni? Ali lahko pozneje v življenju partnerji zapolnijo te duševne in čustvene razpoke? Upam da res, a ni že dramatik O’Neil izjavil, da na svet pridemo zlomljeni in da nas zlepi šele sočutje sočloveka.

Na Bližnjem Vzhodu je spet zavrelo. Norec je zanetil vojno, rakete in droni sejejo smrt, civilisti umirajo, na desettisoče nedolžnih turistov ostaja ujetih na tem območju. Konec je z mednarodnim pravom, konec s človečnostjo, tudi kilogram srca ne pomaga več. Zgodovino itak krojijo interesi Velikih.

Pa spregovorimo še o individualni zgodbi srca in sočutja, tj. o zgodbi Mance Košir, ki je zaznamovala naš prostor kot prodorna novinarka in profesorica na FDV, ambasadorka staranja in branja ter tudi soočanja s smrtjo. V svoje življenje je po po operacijah raka na čeljusti dovolila kameri vstop v svoje življenjske modrosti o umiranju in pripravi na prehod v onostranstvo. Koliko optimizma je premogla ta ženska, kako veselo odmeva njen smeh v filmu. Ni tabujev, pred ogledalom se uči izgovajati šumnike po operaciji, pere si lase in se češe, obraz si maže s kremo,  kamera jo spremlja pri zdravnikih … To je hvalnica življenju in ne smrti, čeprav hčerki Tini tečejo solze, ko Manca pripoveduje neke smešne zgodbe. Najlepše posmrtno darilo je, da je obletnica njene smrti, tj. 5. marec proglašen za dan branja!!

Danes pa je 8. marec, dan žena in čestitke vsem ženam. Ženske smo zakon! Z grami našega srca je dan lepši na Zemlji!


 

nedelja, 22. februar 2026

Februarske bakanalije (maškare, rojstvo, slovo po Pandurju)

Mesec se začne s kolagensko bombo v obliki žolice, ( ki jo na gnus marsikaterega, ki žolice ne mara) skuhamo v naši skupni kuhinji v Iški. Da bodo naši sklepi dobro namazani!

Potem se zgodi 4. februar. Zelo nenavaden dan. Prvič imam rentgen za boleče rame (nima zveze z zgornjim kolagenom). V centru Tomaža Šalamuna izrekamo poezijo in prozo. Vmes se zgodi življenje, nečakinja namreč rodi 6 mesečnega nedonošenčka Leva. Spomnim se na čudežnost življenja, od rentgena, preko besede do rojstva! Naj ti bo življenje prijazno, dragi Levček, že zdaj se učiš o borbi preživetja.  Dihaš že sam, na prsih očeta in mame čutiš toploto in ljubezen, ki je nikoli ne bo zmanjkalo.

Hitimo naprej v maškare. Doma imamo zverinjak, od zebre, tigra, leva in dinozavra. Pa še kakšen klovn vmes. 

Nekatere maškare maske nikoli ne snamejo. Zato napišem tole pesem o ladji norcev:

V valilnici predpriprave na ta svet

izberem šou decadence civilizacije

z norci Trumpom, Xi-jem, Putinom, Janšo itd.

Izumrli bomo kot dinozavri, Lemurijanci, Maji in Inki.

 

Godalni kvartet igra,

ladja norcev počasi tone v ocean,

ki bo izbrisal naše sledi.

Ribe začudeno hrustljajo eiflov stolp, rimski amfiteater,

kip svobode in najvišje dubajske nebotičnike.

 

Spet bo zavladala tišina

in upanje na nov krog Božanske komedije.

Sem Mali princ, ki se umika na svoj asteroid.

S knjigo Ozvezdje Jadrana sanjam o novih podvodnih svetovih.

 

V naši vasi imamo tudi ene take nore maškare. Vsako leto so na karnevalu z isto ofucano kamelo, oni so pa pijani šejki, ki razgrajajo še dolgo potem, ko bi morali pokopati pusta hrusta. Pred gasilskim domom pustijo kosti, ki so jih nafehtali pri mesarju. Kurent je pa še včeraj (v soboto) ležal tam, nepokopan?! Kje je ameriška “vice police”, ki bi preganjala take moralne prekrškarje? Upam, da jih bo nepokopani kurent prišel strašit v sanjah.

Karneval v Benetkah je nekaj čisto drugega. Estetski, umetniški, brez razgrajanja. Doživela sem ga davnega leta 1982 z Manujem. Štiri dni smo po beneških trgih in ulicah živeli v fellinijevskem transu ali alkimističnem procesu gledališča  kot pravi T. Pandur, kot da bo  Karneval trajal večno. Seveda je peti dan nastopila pepelična sreda, na tleh so ostali spominki na bakanalije, konfeti in druge smeti. Ostal je grenak priokus slovesa. Bom citirala Pandurja, čigar obletnica smrti je te februarske dni: “. Ko se razhajaš, si vsak po svoje liže svoje rane. Eni si jih ližemo tiho, v zaprtih sobah, drugi se obrnejo navzven.«

Upam, da si si tam zgoraj že polizal rane in da tam režiraš najlepše nebesno gledališče ter da se kdaj srečata z mojim kitaristom Manujem.