Mesec se začne s kolagensko bombo v obliki žolice, ( ki jo na gnus marsikaterega, ki žolice ne mara) skuhamo v naši skupni kuhinji v Iški. Da bodo naši sklepi dobro namazani!
Potem se zgodi 4. februar. Zelo nenavaden dan. Prvič imam rentgen za boleče rame (nima zveze z zgornjim kolagenom). V centru Tomaža Šalamuna izrekamo poezijo in prozo. Vmes se zgodi življenje, nečakinja namreč rodi 6 mesečnega nedonošenčka Leva. Spomnim se na čudežnost življenja, od rentgena, preko besede do rojstva! Naj ti bo življenje prijazno, dragi Levček, že zdaj se učiš o borbi preživetja. Dihaš že sam, na prsih očeta in mame čutiš toploto in ljubezen, ki je nikoli ne bo zmanjkalo.
Hitimo naprej v maškare. Doma imamo zverinjak, od zebre, tigra, leva in dinozavra. Pa še kakšen klovn vmes.
Nekatere maškare maske nikoli ne snamejo. Zato napišem tole pesem o ladji norcev:
V valilnici predpriprave na ta svet
izberem šou decadence civilizacije
z norci Trumpom, Xi-jem, Putinom, Janšo itd.
Izumrli bomo kot dinozavri, Lemurijanci, Maji in Inki.
Godalni kvartet igra,
ladja norcev počasi tone v ocean,
ki bo izbrisal naše sledi.
Ribe začudeno hrustljajo eiflov stolp, rimski amfiteater,
kip svobode in najvišje dubajske nebotičnike.
Spet bo zavladala tišina
in upanje na nov krog Božanske komedije.
Sem Mali princ, ki se umika na svoj asteroid.
S knjigo Ozvezdje Jadrana sanjam o novih podvodnih svetovih.
V naši vasi imamo tudi ene take nore maškare. Vsako leto so na karnevalu z isto ofucano kamelo, oni so pa pijani šejki, ki razgrajajo še dolgo potem, ko bi morali pokopati pusta hrusta. Pred gasilskim domom pustijo kosti, ki so jih nafehtali pri mesarju. Kurent je pa še včeraj (v soboto) ležal tam, nepokopan?! Kje je ameriška “vice police”, ki bi preganjala take moralne prekrškarje? Upam, da jih bo nepokopani kurent prišel strašit v sanjah.
Karneval v Benetkah je nekaj čisto drugega. Estetski, umetniški, brez razgrajanja. Doživela sem ga davnega leta 1982 z Manujem. Štiri dni smo po beneških trgih in ulicah živeli v fellinijevskem transu ali alkimističnem procesu gledališča kot pravi T. Pandur, kot da bo Karneval trajal večno. Seveda je peti dan nastopila pepelična sreda, na tleh so ostali spominki na bakanalije, konfeti in druge smeti. Ostal je grenak priokus slovesa. Bom citirala Pandurja, čigar obletnica smrti je te februarske dni: “. Ko se razhajaš, si vsak po svoje liže svoje rane. Eni si jih ližemo tiho, v zaprtih sobah, drugi se obrnejo navzven.«
Upam, da si si tam zgoraj že polizal rane in da tam režiraš najlepše nebesno gledališče ter da se kdaj srečata z mojim kitaristom Manujem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar