Dante v Božanski komediji okarakterizira 3 stopnje duše: človeško (pekel), odlaganje (vice) in obnovo (nebesa). Šele ko se očisti vsega človeškega, jo čaka večni mir. Če tole prevedem na stanje naše civilizacije, je pekel načrt svetovnih elit, da se polastijo nadzora nad delom človeštva, vice so hibernacija ozaveščenega dela človeštva in vrenje priprave na obnovo, nebesa pa zasluženo stanje njihovega delovanja in dosežen mir.
Ta se doseže kolektivno a tudi osebno v vsakem posamezniku.
Sama pri sebi vidim, da samo ko se popolnoma umirim, lahko doživim višje stanje zavesti. Pri vsem hrupu političnega prerivanja pri nas in svetovnih kolobocijah boja za nafto, neuspelem atentatu na svetlolasega klovna in čudovitem predvidevanju naše lepe Melanije, ki je bistrumno ugotovila, da gre za strele, potem pa so jo pustili pod mizo in raje reševali kralja,..pri grozovitih pogledih na uničena mesta v Gazi in Ukrajini ter neizmernem trpljenju tamkajšnjih ljudi ….se je treba umakniti vase in najti tišino.
Iti v gozd in vdahniti sveže zelenje bukev.
Uleči se v cvetoč travnik in prisluškovati pesmi škržatov ter brenčanju čmrljev.
Opazovati bele oblake na modrem nebu.
Nabrati šopek poljskih cvetic.
Spomniti se, da je življenje dar in biti hvaležen zanj.
In to brez ajavaska in drugih substanc.
Če se dotaknem še odnosa med besedo in srcem. V odličnem nemškem filmu Skrivno življenje gledamo kmeta aktivista, ki ne želi priseči zvestobe Hitlerju in ga zato na koncu usmrtijo. Odvetnik mu svetuje, naj se odreče svojemu oporečništvu, saj so besede prisege le besede, v srcu pa naj še naprej čuti nasprotovanje vojni.
Strinjam se, da dokler svet dojemamo samo mentalno in besedno, še ne dosegamo tistega zadnjega, najvišjega stanja srca, torej ljubezni. V Vatikanu so lepo zapisali o Božanski komediji, da govori o cilju, ki ga sanja vsak človek, to je LJUBEZEN, KI PREMIKA SONCE IN OSTALE ZVEZDE.
Torej dragi moji, čim manj misliti in govoriti ter čim več čutiti.
