nedelja, 31. maj 2026

Nima fantek kapice, kapica ima fantička

Kdo ima kaj, je stvar interpretacije. Oton Župančič zagotovo ni imel v mislih finančne kapice, s katero se pokrijejo bogatuni, kj imajo več kot 7.500 evrčkov plače, da jim ni treba plačevati davka. Mi, ostala raja, ostanemo gologlavi, brez kapice, na prepihu vsakokratnih političnih preferenc za eno ali drugo skupino koristnih idiotov. Tisti, s kapitalom so najnevarnejši. Ampak a ni Matej Turšič pametno zapisal : “Največji izziv je ostati razsoden, miren, človeški in notranje stabilen sredi sveta, kjer veliko stvari razpada hkrati in ko padajo maske.” Vse to ob taktirki Lažnice, kot jo bom odslej imenovala, in njenem poglavarju, ki nosi prevelika cesarjeva oblačila.



Kar se tiče kapice pa jo dobesedno v naši družini nosimo, ker nas je narava “kaznovala” z redkimi lasmi. V javnosti se vedno pojavljam s čepico ali raznobarvnimi rutami, ker nerada razkazujem svoje redke lasne izrastke. Zadnjič me striček v bufetu vpraša, zakaj nosim ta “ferenk” na glavi. Šefica bufeta sočutno čaka, kaj bom odgovorila, ker tudi njo mal zanima. Občudujem spraševalca, ker je intuitivno tako pametno zavil vprašanje v sendvič, kar svetujejo tudi psihologi. Najprej poveš nekaj pozitivnega, pol pa udariš. Meni je rekel: Gospa, še vedno ste lepi??? ampak zakaj, o zakaj tale ferenk? Odgovorim: “Da me sonce ne ožge.” Šefica razumevajoče prikima. Tako, zdaj ste izvedeli mojo intimno skrivnost. V obrambo pa vedno pravim: Ni važno, kaj je na glavi, ampak kaj je noter.

Iz naših logov

Facebook me spomni, da je že pravljičnih devet let minilo od izdaje moje knjige Svitanja. V zvezi z datumi me preseneti sinhronicitreta datumov, ker so se moje predstavitve v Trubarjevi hiši vedno odvijale 30. ali 31. maja. Kot da bi se takrat odpiralo okno ustvarjalnosti in medijskih predstavitev. Spomnim se predstavitve Svitanj, 30. maja 2017, bila sem pijana od priložnosti spregovoriti o celjenju raka in osebnem razvoju, ki mi ga je odstiral. O Čudenju svetu, ki se mi je odpiral in o preusprašpevanju samoumevnega. Svitalo se je po slovenskih knjižnicah, domovih starejših občanov, podpornih skupinah onkološkioh bolnikov … Hvaležna sem, če se je dotaknilo kakšnih človeških src.


 

Ni komentarjev:

Objavite komentar