Pričakovanja so kot težak
kovček, ki si ga sami napolnimo. Nek program v glavi, ki zagotovo izhaja iz
ega, nam kot mali rdeč hudiček šepeta v uho, da bi se to in to moralo tako
zgoditi, drugače ne boš srečen. Alenka Rebula to odlično imenuje »grenki kelih«,
ki si ga sami pripravimo. Pa si ga res želimo spiti?
Če pogledam nazaj, sem kar »obolevala«
za pričakovanji. Tip mora biti pozoren, načitan, duhovit, odločen; stanovanje
mora biti veliko, zračno, z velikimi okni; odnosi morajo biti iskreni, odprti
itd. itd. Pa seveda ne gre vedno vse po pričakovanjih. Pomembno je, da nas to
ne vrže ob tla in da se naučimo čim bolj stvari sprejemati kot so, brez
vnaprejšnjih pričakovanj.
No Darja, lepo si tole akademsko
napisala. Zdaj se bova pa šli dvogovor med dušo in egom.
Duša:»Kaj je bilo tvoje zadnje
pričakovanje, da pišeš tale post?«
Ego osramočen: »Hja, po objavi članka
v Oni sem pa glede na široko branost vseeno pričakovala večjo odzivnost. Padla
so štiri naročila.«
Duša »Štiri je boljš kot tri, tri je
boljš kot dva, dva je boljš kot ena, ena je boljš kot nič.«
Je bil pa obisk tvoje spletne strani
velik (tud do 68 obiskov na dan).
Sama si rekla, da ti je pomembno, da
se ljudi dotakneš duhovno, ne pa materialna korist.«
Ego: »Kako pa naj vem, da se je
besedilo dotaknilo ljudi, če ni oprijemljivih povratnih informacij?«
Duša: »Saj veš, da je dajanje
brezpogojno, brez pričakovanj za nazaj. A sta na primer Mozart in Prešeren ko
sta se s svojo umetnostjo pehala skozi življenje imela kakšne povratne
informacije, kako ljudje dojemajo njuna dela? Sam sebi moraš biti zadosten
navdih in verjeti vase. OK?
Ego osramočen: »smrk, smrk, no ja, bom
probal.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar