Na pošti na Cigaletovi hočem oddati
knjižice Svitanja na pošto. To počnem že dva meseca in obvladam: obložena
kuverta, UPN, potrdilo o oddaji pošiljke. Poštni uslužbenki oddam pakete in
rečem, da gre za odkup. Takoj začne klobasat, da moram na kuverto napisati še
številko TRR računa, če se slučajno UPN zgubi. Najraje imam raso malih
administrativnih uslužbenčkov, ki vzamejo oblast v svoje roke. Že malo jezno ji
povem, da pakete oddajam že dva meseca po najrazličnejših poštnih izpostavah in
da mi do zdaj ni bilo treba pisati št.
TRR računa na kuverto. Ona kvaka nazaj: »Takšna so pravila, takšna so pravila«.
Vprašam, pa kako to, da so danes taka pravila pri vas, včeraj so bila pa v
drugi butigi drugačna. Pa to je cel Kafka! Zdaj že malo rdeča v obraz prosim,
da mi vrne pakete, da grem tja, kjer mi ni treba pisat št. TRR računa. Ko dajem
pakete v torbo, še vedno slišim papigo izza okenca: takšna so pravila, pravila…
Po
Trubarjevi cesti
Rada imam to ulico, ker si lahko na
njej omisliš lasuljo (been there, done that), greš v klub slovensko-srbskega
prijateljstva, se naješ falaflov, indijske ali libanonske hrane, kupiš erotične
pripomočke, v knjigarni Sanje nabaviš
sanjsko knjigo, si ogledaš udarne grafite na ograji pri Rogu in od daleč uzreš
nabožne slike cerkve Sv. Petra. Torej nekaj za na glavo, za dušo, drobovje in
genitalije.
Moja mama
Ko
v bolnici leži na postelji, je čisto majhna. Imam smešen in ganljiv občutek, da
je ona moj otrok in jaz njena mama. Ko sva bili danes pred avtomatom s
čokoladicami je bila kot mala punčka, ki s prstom pokaže, katere bombone bo
jedla. Res je, da starčki dobijo otroške poteze in plenice, ker se počasi
vračajo nazaj v maternico stvarstva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar