Moonlight ali zakaj se črnci v temi svetijo modro

Vem, da zamujam s tole objavo, ker so oskarji že daleč. Pa vendar bolje pozno kot nikoli.

Mesečina je film o temnopoltem geju in o življenju črncev v getu. Glavni protagonist, Chiron, čuti, da ga privlačijo drugi fantje oziroma moški. Tega, kar mu dopoveduje telo, ne more zatajiti, pa če to še tako uspešno skriva pred okolico. Tako kot ne more zatajiti svoje rase in svoje matere. Starejši diler Juan svojemu mlademu varovancu Chironu pojasni: "Sčasoma moraš sam ugotoviti, kdo si. Tega nihče ne more storiti namesto tebe."

Toliko o splošnih podatkih o filmu.

Moje osebno mnenje:

Film sodi v klišejsko tematiko ameriške kinematografije, ki se v zadnjih letih loteva do pred kratkim tabujevskih tem LGBT. Morda čutijo, da morajo nadoknaditi zamujeno, ker si zdaj v trendu, če obdeluješ teme lezbijk in gejev. Nč narobe.

Pomembno je, kako tematiko obdelaš. V Mesečini je obdelava vrhunska. Tako s stališča story telling (počasna kamera, malo besedila, samo na hitro skiciran prikaz edinega homoerotičnega prizora s kamero od zadaj).

Ne gre samo za drugačnost in nasilje nad drugačnimi, ampak tudi za iskanje identitete na splošno. Gre za potrebo po bližini človeka, ki je odraščal pri čustveno hladni in zadrogirani materi (ganljiv je prizor, ko mati od najstniškega Chirona surovo zahteva, naj ji da še zadnje fičnike za njeno drogo, ali da naj gre zvečer kam drugam spat, ker pričakuje moški obisk …). Ko si Chiron nabilda mišice, vstavi srebrne ščitnike za zobe in navleče zlate verige, je v sebi še vedno tisti ranljivi fantek, ki ga lahko ozdravi edino odrešujoči dotik sočloveka, ki pa je tako zelo redek (svojemu prijatelju Kevinu pove, da je bil on edini, ki se ga je kdaj koli dotaknil).

Krasna je fotografija, ki pričara gosto, melanholično vzdušje. Krasni so glasbeni vložki hip-hopa (ja, priznam, podobno kot pri igrici GTA, vsakič ko se glavni junak pelje v avtu, prišpona močna glasba). Ta se v filmu imenitno prepleta z jazzom in klasično glasbo.

Odlična je igra glavnih igralcev in njihova slengovska govorica. Njihovi portreti so res malo klišejski (zlate ure in verižice). Všeč mi je bil stavek Chironovega varuha, da je ena gospa rekla, da črnec v temi posrka vso svetlobo in da je zato v temi modre barve.

Pa seveda simbol morja, ki se pojavi dvakrat. Prvič ko ga varuh uči plavati, kot aluzija na obvladovanje morja, kot življenjskega odra, in čisto na koncu, ko mladi Chiron (Little) stoji pred to lepo modro morsko kuliso in se počasi ozre v kamero, kot da bi nas gledalce vprašal:

»Si ti že našel svojo identiteto?

Si se soočil s svojimi demoni?

Si se naučil dovolj dobro plavati, da te težave ne bodo odnesle?«

Marcel Štefančič bi rekel: ZELO ZA