Ste že imeli kdaj opraviti s ta pravim
starinarjem? Že v načelu me spominjajo na mrtvaške oglednike. No, drugače je,
če imaš opravka s kakšnim benečanskim ali dunajskim starinarjem, katerih
predniki so že opravljali na častivreden posel in so dosti bolj fini.
Naši starinarji, da se popravim, ti, ki kramo
zbirajo za boljšji sejem, so pa pač neka druga kategorija. Ker bi rada vikend
preuredila bolj moderno, sem sklenila znebiti se »pozno ižanskega podeželskega
stila« (peglezni, skrinje, možnarji, mlinčki za kavo, panjske končnice, sklede
ipd.). Zato mi sosedi priporočijo »lokalnega« starinarja iz Iške. Že po
telefonu slišim, da je bolj nesramne sorte. V ponedeljek si je kar na lastno
pobudo želel ogledati staro skrinjo, ne da bi bili kaj dogovorjeni. Po telefonu
me je spraševal, kje je naša hiša, mi prijazno rekel, nas se zberem in mu dam
navigacijska navodila, da je on zdaj pri zeleni hiši in pri ptičji hišici.
Halo? Da ne govorim, da je skrinjo popljuval, da ni veliko vredna, ker :… je
zažgana na pokrovu, prevelika, intarzije so preveč uboge.
Se mi je kar srce trgalo, da takole degradira
lastnino, ki jo je oče počasi kupoval po Sloveniji. Zaključek: »težko jo bom
prodal, vzamem jo za malo denarja, da se je znebite. Če pravite, da imate
prijatelje, ki se zanjo zanimajo za 300 EUR, jim jo kar prodajte.« ZA MALO
DENARJA. To so njegove ključne besede, njegova mantra, ki jih bo v soboto, ko bo
prišlo do končnega ogleda, še velikokrat izgovoril. Se mi je zdelo, da bo tako,
saj takile »kramarji« od tega živijo, kupi poceni, proda naprej drago … Me
pa vseeno živcira tak odnos.
No, v soboto se pripelje s svojim kombijem,
prenatrpanim z zibkami, kolesi, sodi. Tak, kot je bil po telefonu, napihan in
jezen, z rjavimi poševnimi očmi krokarja. Ko ga popeljem v hišo (moja
napaka!!), kjer sem imela še obešene panjske končni in sklednik, se je začela
licitacija. »Kaj pa tale kolovrat, ga tud prodate? Kolk hočte zanga? Pa tale
slika? Za malo denarja… ni podpisana, pa še na kartonu je narisana.«
Potem je pa za malo denarja pobasal vse, kar
sem zložila na skrinjo. Tud ni bil več tako zoprn (ja, to je ta ižanski
psihotip: na zunaj robusten, na znotraj mehak, hihi). V kombi mu je pomagala
nosit hčerka, najstniška lepotica, ki si je za nošnjo nadela rokavice (lepo
spoštljivo, kot pogrebniki, ki nosijo posmrtne ostanke). Počivaj v miru, moja
podeželska krama, in upam, da boš našla prijazne lastnike!
Ni komentarjev:
Objavite komentar